Sem v precepu kje naj začnem, kako naj oblikujem stavke da ne izgubim stik z osnovnim sporočilom. Že sam naslov pove da bo celotna nit povedi potekala po robu znanega, pa vseeno velikokrat nam tujega sveta.

V času v katerem živimo se srečujejo mnoge poti. Nekatere od njih so versko pogojene, druge politično, vse ostale se prepletajo med znanim in manj znanim področjem nam daljne preteklosti. Nekatere resnice so globoko pokopane, druge spet sramežljivo pokukajo izza zakulisja, tretje te potegnejo v vrtinec dogodkov.

In prav o tem bi rada napisala svoje dojemanje in iskanje skozi danes vse bolj poudarjeno paganstvo ali poganstvo. Jaz se bom bolj držala besede slovansto. Gre v bistvu za isto reč. Sem rojena v mnogo številčni družini starejšim staršem. Način življenja je bil popolnoma drugačen, ne dojemljiv današnjim pogojem bivanja.

Vse kar sem doživljala kot otrok, vsa učenja in opazovanja, se mi sedaj odstirajo pred očmi in v moji zavesti sprožijo popolnoma novo vez in obenem dobro spoznavno izročilo. Veliko smo preživeli v naravi, bili del narave. Kot zadnji otrok sem imela ta privilegij da sem vseskozi bila zraven in neopazno sledila vsak gib in vsako besedo.

Skozi to opazovanje sem dojela da je resnično življenje nekje onkraj meja.
Hkrati sem zaznala, da vse kar moja starša počneta je za mene smerokaz na tej poti prestopa mej.
Te meje so nam bile vsiljene, postavili so nam jih drugi, in sedaj v popolni diskretnosti, neopazno prestopamo te prepovedi..
Starša sta mi govorila o vilah, angelih, palčkih, gozdnem možu, govorici živali.
Govorila sta o svetu bogov in o večjih bogovih. O njihovih ženah in otrocih.

Pogovarjala sta se z drugimi svetovi in mi govorila o neminljivosti življenja.
Celotno življenje doma je bil en sam obred.
To blago prelivanje gibanja od zgodnjega jutra do sončnega zahoda in naprej ni v nobenem trenutku skazilo mir okolja.
Vse kar sta počela , danes vem, je bil obred čaščenja mogočnosti življenja. Povezanost z naravo jim je dala veliko tega kar mi danes načrtno iščemo.
In prav v tej točki dojemanja sveta sem se učila in skozi svoje življenje nesla v svet.
Govorila sta mi da smo Južni Slovani živeči v Črni gori. Nismo vezani na cerkev ne na prepričanja drugih.

Ta duh Južnih Slovanov je v meni rasel, plamtel in velikokrat vžgal ogenj globokih spoznaj.
Danes sem sposobna živeti z vsem tem kar sem podedovala.
Vem veliko tega kar je poznala moja mati, stara mati in vse prababice, to znanje in modrost je podedovano in plamti v meni.
Ta iskra se ne ugasne, tli in v pravem času mi dovoli da vžgem ogenj spoznanja.

Zgodaj sem odšla od doma kar se mi je zdelo kot naravni korak.
Za menoj so se zaprla vrata prvega cikla.

Prva soočenja
Vsako poletno noč sem ležala pod milim nebom opazovala zvezde in hrepenela po domu.
Takrat mi je oče govoril o zvezdah katere so obljudene. Prebivalci drugih zvezd so ljudje drugačni od nas. Na svoji razvojni poti so pred nami, razvili so drugačno življenje, drugačni jezik. Eni so bogovi in boginje drugi so polbogovi in polboginje.

Njihovi otroci so spočeti s zemljani.
Vedi da vsak korak na tem planetu je zaznamovan z drugačno resnico.
Odvisno je od tebe, od nas, kje smo v tem razkoraku.

Tudi o prehodih v ta naš svet sem poslušala v domačem okolju.
Vem da sem bila zelo radovedna in pridno poslušala jutranje pogovore ob ognju ko se je kuhala kava. Starša sta si zaupno razlagala pomen novo pridobljenih vizij in odsanjanih sanj. Govorile so o današnjem času in času ki prihaja.
Bila so me sama ušesa.

Spoznavala sem naravna znamenja ki so napovedovala dogodke.
Takrat sem doživela prvo veliko napoved narave, (odhod) smrt očeta.
Znamenje se je odtisnilo, in sprejeli smo ga kot veliko slovo, oče je imel dovolj časa da se poslovi ter izroči zadnje zemeljske napotke.. Po štirih dneh je naredil prestop tako kot mu je bilo »povedano« Ob prehodu se je ustavila njegova ura in nikoli več je niso mogli pognati.

V tem času se je začelo moje učenje.