»Ljubezen je vrsta norosti« je dejal Platon, Božanska norost. Danes govorimo o ljubezni, kakor da bi bila vidik razmerja in obvladljiva. Ubadamo se s tem, kako naj pravilno ravnamo z njo, kako naj bo uspešna, kako naj premagujemo njene stiske in preživljamo njene poraze. Jasno je, da ljubezen nikoli ni preprosta, saj prinaša s seboj bitke iz preteklosti in upanje v prihodnost in je obremenjena s stvarmi, ki bi komaj – če sploh – mogle biti povezane z osebo, ki je njen objekt.
Včasih lahkotno govorimo o ljubezni, kakor da nebi želeli prepoznati, kako močna in vzdržljiva zna biti. Vedno pričakujemo, da bo dobrodejna in popolna in vedno znova smo presenečeni, ko odkrijemo, da prinaša tudi razočaranja. Ločitev je največkrat dolg in boleč proces, ki se nikoli resnično ne dopolni. Velikokrat nikoli točno ne vemo ali smo ravnali prav in čeprav nam odločitev prinese nekaj notranjega miru, spomini in navezanost ne minejo. Mnogokrat trpimo tudi zaradi neizpovedane ljubezni.
Zdi se, da so ljubezen do ljubezni in visoka pričakovanja, ki nam bo pravljično izpolnila življenje, sestavni del izkustva. To je kakor, da bi ljubezen obljubila, da bo zacelila rane, ki nam jih je prizadejalo življenje. Nič ne pomeni, če smo v preteklosti izkusili njene bolečine in nemir, kajti v ljubezni je nekaj samoobnavljajočega, kot grške boginje, ki lahko na novo ožive svojo deviškost v kopeli pozabljanja. Vsako ljubezensko izkustvo nam daje nova spoznanja.
Če se na primer razmerje klavrno konča, se odločimo, da naslednjič ne bomo delali istih napak. Nekoliko otrdimo in morda postanemo malo bolj modri. Toda ljubezen je večno mlada in se vselej pojavlja s pridihom mladostne norosti, zato je mogoče bolje, da trpljenju, ki ga prinaša in njenim slepim ulicam ne dovolimo, da nas povsem izčrpajmo: raje spoznajmo, da je praznina del ljubezenske dediščine in je tako rekoč njena prava narava. Ni se nam treba naprezati, da bi se izognili preteklim napakam ali da bi se naučili zvito ravnati z njo.
Mogoče bi bilo zanimivo razmišljati o ljubezni kot o dogodku duše in manj kot o vidiku odnosa. Kako ohraniti vse to, težko najdemo v kakšnih priročnikih, saj ne govorijo kako ohraniti razmerje, čeprav častijo prijateljstvo in bližino. Za ljubezen lahko rečemo, da zmede svoje »žrtve«, kajti delo, ki ga opravlja v duši ni vedno natanko usklajeno z ritmom in zahtevami razmerja. »Ljubezen ni bila narejena za ta svet«,je rekel že zgodnji romantični nemški pesnik Novalis.
Nekaj v zaljubljenosti hrepeni po slepoti, popolni predanosti in nezapletenosti. Ko postane ljubezen med dvema človekoma kompleksnejša, se zdi razmišljanje o drugem in o dogajanju, prava žrtev, saj je težko dovoliti vstop duši, vsej njeni zgodovini in zapletenosti.
Osnovno načelo, ki ga lahko povzamemo po Freudu, pravi, da ljubezen izjemno razvname domišljijo. Zaljubljenost je kot življenje v domišljijskem svetu, saj se zadeve vsakdanjega življenja, ki so nas še včeraj pretirano zaposlovale, se preprosto razblinijo v valovih ljubezenskih sanjarjenj, in to je »božanska norost«.
Mar to pomeni, da se moramo te norosti ozdraviti? Robert Burton je v svojem obsežnem priročniku iz 17. stol. V knjigi Anatomija melanholije, napisal, da za otožno bolest ljubezni obstaja le eno zdravilo: predaja. Nekateri sodobniki trdijo, da je romantična ljubezen utvara, ki ji ne smemo zaupati, da moramo ohraniti zdravo pamet in ji ne smemo dovoliti, da nas zapelje. Takrat opozorila izdajajo nezaupanje v svojo dušo. Mogoče nas mora prav ljubezen ozdraviti suhoparne navezanosti na življenje.
Zaljubljencu, ki poveličuje svojo izvoljenko, velikokrat pripisujemo, da ne vidi njenih napak: »ljubezen je slepa«., toda mogoče je povsem obratno. Ali ste kdaj razmislili, da nam ljubezen omogoča ugledati resnično angelsko naravo druge osebe, svetniški sij in portret božanskosti? Če bi docela sprejeli Platonovo teorijo ljubezni, bi tudi v drugih oblikah norosti, kot so duševne bolezni in različne oblike odvisnosti, lahko prepoznali dokaz dušinega seganja po lastnih hrepenenjih. Platonska ljubezen ni ljubezen brez spolnosti, marveč ljubezen, ki v telesu in v razmerju prepoznava pot k večnosti.
V Conviviumu, knjigi o ljubezni, ki je nekakšen odgovor na Platonov Simpozij, Ficino jedrnato izjavlja: »Duša je deloma v večnosti in deloma v času«. Ljubezen biva v obeh razsežnosti in nam omogoča, da živimo v obeh hkrati. Vdori večnosti v življenje pa nas največkrat begajo, saj motijo naše načrte in spokojnost, ki smo jo dosegli z zemeljskim razumom.
Druga plat ljubezni pa je osamljenost. Osamljenost je včasih posledica prepričanja, da je skupnost nekaj, v kar je treba biti sprejet. Številni ljudje čakajo na povabilo članov skupnosti, do takrat pa so osamljeni. Mogoče je v njih otrok, ki pričakuje, da bo družina poskrbela zanj, toda širša skupnost ni družina, marveč le skupina ljudi, katere povezuje občutek pripadnosti. Zopet, Ficino je v enem od svojih pisem zelo dobro napisal: »Edini varuh življenja je ljubezen, a da bi bili ljubljeni, morate ljubiti«. Človek, ki ga muči osamljenost, se lahko odpravi v svet in mu preprosto začne samo pripadati, pa ne s članstvom v raznih organizacijah, temveč po občutku povezanosti – z drugimi ljudmi, naravo, družbo, z vsem svetom.
Prav povezanost je znamenje duše. Ko si dopustimo ranljiva čustva povezanosti, se duša zlije v življenje in se ji ni treba več zapirati vase. Tako kot vsa skupnost, je tudi duša povezana s smrtjo in podzemljem. Zunanja skupnost uspeva, ko smo v stiku z notranjimi osebami, ki polnijo naše sanje in budne misli. Da pa bi premagali osamljenost, bi morali spustiti te notranje like v življenje tistega, ki si v jezi daje duška s petjem ali s preklinjanjem, ali spet drugega ki je preobčutljiv, prehudo kritičen ali nebogljen, da bo ga bil »jaz« pripravljen sprejeti. »Sprejeti« sebe pomeni »sprejeti« te ljudi v svoje življenje, tako, da notranja skupnost služi kot zametek občutka pripadnosti življenju. Tako lahko vidite, da ko prvič srečate ljudi, se jih »spomnite«, saj ste v stiku z arhetipskim svetom svoje domišljije. Na osnovi tega poznavanja sebe, lahko ljubite vsakogar, ki ga srečate in ste ljubljeni v zameno.
Nega vaše duše zahteva odprtost za različne oblike ljubezni. Ni naključje, da mnoge težave, ki jih rešujejo na terapijah, lahko izhajajo prav iz ljubezni ali pa se pojavljajo v njej. Mogoče bi nam v težjih obdobjih utegnila pomagati misel, da ljubezen ni le fizično razmerje,ampak tudi stvar duše. Razočaranje v ljubezni, prevare in izgube služijo duši, čeprav se zdijo življenjske tragedije.
In za konec... Duša je deloma v času in deloma v večnosti in ko smo razočarani nad tistim delom, ki živi v času, se lahko spomnimo onega, ki biva v večnosti.
»Ljubezen je vrsta norosti« je dejal Platon, Božanska norost. Danes govorimo o ljubezni, kakor da bi bila vidik razmerja in obvladljiva. Ubadamo se s tem, kako naj pravilno ravnamo z njo, kako naj bo uspešna, kako naj premagujemo njene stiske in preživljamo njene poraze. Jasno je, da ljubezen nikoli ni preprosta, saj prinaša s seboj bitke iz preteklosti in upanje v prihodnost in je obremenjena s stvarmi, ki bi komaj – če sploh – mogle biti povezane z osebo, ki je njen objekt. 
