Ontogenija – nastanek živega bitja
Kaj pravzaprav vemo o tem, kako nastajajo stvari, bitja, pojavi? Kot primer vzemimo neko hišo. Kako nastane hiša? Najprej je potrebna zamisel, tj. ideja hiše. Nato to idejo oblikujemo v načrt, ki predstavlja inteligentni plan, po katerem bomo hišo zgradili, vključno z vsem potrebnim materialom in s sredstvi za izgradnjo. Šele nato lahko pričnemo z gradnjo po prej sprejetem načrtu, in to po določenem vrstnem redu.

Pri nastanku fizičnega organizma se vse začne z aktivirano biološko "idejo" bitja, to je oplojeno jajčno celico, zigoto, ki v sebi nosi "inteligentni" genski zapis, genotip, po katerem se lahko začne izgradnja, tj. embrionalni razvoj bitja.

Če kot primer vzamemo neko simfonijo, bomo videli, da mora umetnik najprej "uloviti" njeno osnovno idejo. Nato je treba napisati tonski zapis vseh partitur, na koncu pa bo orkester lahko zaigral simfonijo.

V vsakem od navedenih primerov lahko opazimo tri iste etape fizične manifestacije stvari, bitija ali pojava. To je proces inkarnacije ideje – identitete, ki se po inteligentnem načrtu, zapisu, manifestira v svojo materialno obliko.

Biologija prav posebej poudarja nujnost krožnega toka tega procesa, kjer nemanifestirano prehaja v manifestirano, genski zapis v izrazno obliko življenja in obratno.

Najprej se v oplojeni jajčni celici (zigoti) združijo kromosomi obeh staršev in ob tem se določi specifičnost genetske identitete, genotip bodočega organizma. Ta genotip vsebuje, do najmanjšega detajla, natanko določene vse biološke karakteristike in lastnosti bitja. Vse, kar se bo kasneje izrazilo, bo samo fizična manifestacija oziroma inkarnacija genotipa.

Z delitvijo zigote se prične embrionalni razvoj, nato fetalni razvoj oziroma proces postopne izgradnje organizma. To je najkompleksnejši proces v naravi. Ne obstaja niti eno inteligentno zamišljeno človeško delo, ki bi ga bilo moč primerjati s tem. To je obenem tudi izraz največjega misterija narave, ki se odvija pred človeškimi očmi. Tisto malo, kar vemo o njem, nakazuje, kako skromna so znanstvena spoznanja človeštva.

Ko je osebek v procesu svojega razvoja sposoben ustvariti višek energije, pravimo, da je spolno zrel. Takrat ustvarja gamete (spolne celice), ki bodo z združevanjem gamet nasprotnega spola ponovno začele isti krog nastanka novega organizma. Vsaka gameta je tudi določen genotip, ki se prenese na potomstvo. Pri človeku lahko nastane 8.338.608 genetsko različnih gamet. Glede na to, da se pri oploditvi vse kombinacije moških gamet lahko združijo z vsemi kombinacijami ženskih, in če k temu dodamo še križanje kromosomov oziroma crossingover, je praktično nemogoče, da bi se na osnovi spolnega razmnoževanja kdajkoli lahko pojavila dva genotipsko enaka individuuma. V zvezi s tem biologija dokazuje trditev, ki smo jo omenili na začetku, da je reinkarnacija istega človeškega organizma po naravni poti nemogoča.

V skladu s spoznanji genetike organizem ne oblikuje genov, temveč geni oblikujejo organizem, ki predstavlja izražene lastnosti (fenotip) in je inkarnacija genskega zapisa (genotipa). Organizem je začasni prenosnik genov s staršev na potomstvo. Zato je razmnoževanje biološka reinkarnacija genov vrste, ki služi ohranitvi in razvoju vrste.

Reinkarnacija genov je naravni proces, ki omogoča kroženje iz potencialnega v manifestirano stanje življenja v materiji. To je edinstveni način ohranjanja trajnosti fizičnega življenja v naravi, v katerem so geni nosilci biološke identitete vrste. Tako kot magnet privlači in oblikuje železne ostružke tako tudi inteligentni zapis genov oblikuje fizični organizem. Vsa biološka raznolikost narave je zapisana s štirimi različnimi "črkami" (dušikove baze DNK).

Kaj je potem z dušo človeka? Biologija o tem ne pove prav ničesar. Vemo, da imajo enojajčni dvojčki isti genotip in zato tudi enaka telesa, vendar so kljub temu različni ljudje. Pravzaprav so ti konkreten biološki dokaz, da človeka ne moremo poistovetiti z njegovim telesom. Genotip določa njegovo telo, ne pa tudi individualne identitete človeka. Vemo, da obstajajo velike intelektualne, umetniške in moralne razlike med ljudmi, ki nimajo nobene povezave z dednimi lastnostmi. Vemo tudi, da rasne, spolne, verske in druge razlike ne vplivajo na vrednost človeške identitete. Iz tega lahko zaključimo, da je biološka evolucija človeškega organizma ločena od njegove osebne, humane identitete. Medtem ko se človeško telo ravna po bioloških zakonitostih dedovanja in nujnosti reinkarnacije genov neke vrste, pa njegova duša, tj. osebna identiteta, specifična za vsak individuum, ni določena z geni.

Na vprašanje, kaj določa individualno humano identiteto človeka, biologija ne daje odgovora, vendar pa prav tako izključuje možnost njenega materialnega izvora, ker pozna zakonitosti biološkega dedovanja. To se sklada tudi s tradicionalnimi filozofskimi učenji, ki govorijo o dvojni evoluciji človeka – evoluciji telesa in evoluciji človekove nesmrtne duše, ki se spusti in inkarnira v telesu. Z utelešenjem duša zbira izkušnje in razvija zavest o sami sebi, kar je v osnovi analogno že omenjenim biološkim procesom reinkarnacije "nesmrtnega" humanega genotipa.
_______________________
1Genetski drs - (angl. "Genetic drift"). V neki prvotni populaciji lahko pride do nastanka več manjših populacij (skupin). V teh skupinah pride pri križanju do naključnega nabora posameznih osebkov in s tem tudi do naključnega izbora gamet, posledica je različna frekvenca genov v naslednjih generacijah. Znotraj te skupine (nove populacije) vse bolj prihaja do križanja podobnih posameznikov, zaradi česar se eni geni utrdijo, drugi pa izgubijo, posledica pa so vse večje razlike med skupinami. Na ta način prihaja do razhajanja v frekvenci genov od prvotne populacije kar imenujemo naključni genetski drs. (Kvarkadabra)

prof. Andrija Jončić, predsednik NA na Hrvaškem
www.akropola.org