Občutki krivde so med odraslimi, ki čutijo veliko odgovornost do sebe, službe, družine, prijateljev ali obveznosti, zelo pogosti. Naša kultura je taka, da spodbuja občutke krivde vedno, ko pri čem nismo uspešni. Sprejemanje osebne odgovornosti za neuspeh, se enači s krivdo za neuspeh. To je narobe.

Občutki krivde so na mestu, ko zavestno naredimo nekaj narobe. Če se zlažemo, če prinesemo koga naokrog, če se sprenevedamo ali če naredimo zavestno nekaj slabega, je pri zdravem človeku občutek krivde nekaj povsem normalnega. Ta poskrbi za to, da če je le možno popravimo to, kar smo naredili narobe. Predvsem pa nas občutek krivde spomni na to, da se v prihodnje izogibamo vedenj, ki bi lahko povzročila take občutke.

Problem je, ko občutimo občutke krivde takrat, ko moramo sprejemati težke odločitve, ki pa niso posledica naše zlobe in zavestne odločitve, da bomo naredili nekaj narobe, ampak so posledica naše odločitve v zahtevnih okoliščinah. Včasih se moramo denimo odločiti ali bomo ostali v službi še dve uri, ker tako pričakuje naš nadrejeni ali bomo odšli na koncert svojega otroka. V takem primeru je občutek krivde pokazatelj, če smo izbrali pravilno odločitev.

Včasih se zdi, da bi imeli občutek krivde ne glede na to, kako bi se odločili. V takem primeru se skrivamo za krivdo in ne prevzamemo odgovornosti za svoje odločitve. Občutek krivde je v takih primerih nesmiseln, razen, če se ne sprenevedamo in zopet koga prinašamo naokrog (sebe ali svojega otroka). Suveren človek se odloča v še tako zahtevnih okoliščinah z vidika različnih okoliščin. Ko sprejme težko odločitev, jo sprejme, ker meni, da je tako prav. To pomeni, da je občutek krivde odveč, saj ni nečesa naredil narobe zanalašč ali ker je slab ali zloben.

Nositi odgovornost za svoje odločitve, pomeni odpovedati se občutku krivde.

Aleksander Zadel
www.kakoziv.si