Na spletnem Dobro jutro pišejo, da so umori partnerjev bistveno pogostejši na območjih, kjer je več revščine, več ločitev in hitrega povečanja števila prebivalstva. Zgodovina uči, da je nasilje sestavni del človeške družbe. Sodoben občutek, da ga je več, kot ga je bilo v preteklosti, je predvsem posledica povečane pozornosti na različne tematike nasilja (med vrstniki, na delovnem mestu, med partnerjema) in ne dejanske eskalacije nasilja.

Znanstveni sodelavec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani Aleš Završnik tako pravi, da "bi bilo to, kar danes prepoznamo kot strukturno (sistemsko) nasilje, v preteklosti etiketirano kot politična propaganda, kar danes poimenujemo psihološko nasilje med partnerjema, pa kot sestavni del skupnega življenja".

V tem prispevku nas bo zanimalo predvsem "klasično" nasilje med partnerjema, ki lahko v skrajni točki pripelje do najbolj tragičnih posledic. Že policijske statistike kažejo, da je ljubosumje najpogostejši motiv za uboj partnerja, nekdanjega partnerja, partnerjevega ljubimca oziroma ljubimke ali njegovega novega partnerja.

Mitja Muršič z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani pravi: "Ljubosumje je zlasti problematično v okoliščinah pretirane posesivnosti, nadzorovanosti in emocionalne odvisnosti v razmerju do partnerja. Številne raziskave so pokazale, da se tveganje za hudo partnersko nasilje močno poveča, če poskuša ženska zapustiti nasilnega partnerja zaradi drugega partnerja. Za spodbudo žrtvam je pomembno poudariti, da se po ločitvi od nasilnega partnerja nasilje v večini primerov konča." Ob tem Muršič opozarja, da je "samo del nasilnežev resno duševno ali osebnostno motenih, res pa je, da večina povzročiteljev kaže značilne izkrivljene predstave o partnerstvu in spolnih vlogah".

Pri takšnih partnerjih zloraba alkohola in mamil še povečuje verjetnost zelo resnega nasilja, jasno pa je, da v čustveno intenzivnih, "kritičnih" trenutkih prisotnost strelnega ali drugega orožja ne prispeva k treznemu razpletu prepira. Spregledati ne smemo niti osebne zgodovine, ki nakazuje, da je tveganje za partnersko nasilje povečano v primerih, ko je bil posameznik v svoji primarni družini žrtev ali priča nasilja. 

"Nasilna interakcija med partnerjema, katere rezultat so hude ali usodne posledice, ima običajno predzgodovino medsebojne odtujenosti in dolgotrajnega partnerskega nasilja," razmišlja Muršič in ocenjuje, da hujši konflikti po navadi segajo v čas, ko sta partnerja ugotovila razkorak med vsakdanjo realnostjo in idealiziranimi predstavami o skupnem življenju.

"Vse več je neuresničenih pričakovanj, neizpolnjenih želja, jeza in nezadovoljstvo naraščata, razvijejo se zamere prežete s prezirom ali sovražnostjo, ki lahko vodijo celo do smrtonosnega obračuna. Izražanje jeze ob ustrezni komunikaciji in doživljanju partnerja kot dobrega pa je pravzaprav varovalka pred nasiljem, če so za partnerski odnos hkrati značilni spoštovanje, ljubezen, sočutje in ustrezna čustva krivde."

Empirične raziskave kažejo, da so partnerji z boljšim socialno-ekonomskim statusom v manjšem deležu vpleteni v hujše oblike partnerskega nasilja. Pesti pogosteje "zapojejo" v situacijah, ko se začnejo finančne težave, ko je družina socialno izolirana ali ko preseneti nenačrtovana nosečnost. Ali kot ugotavlja Muršič: "Umori partnerjev so bistveno pogostejši na območjih, kjer je več revščine, več ločitev in hitrega povečanja števila prebivalstva." V primerjavi z drugimi evropskimi državami Slovenija odstopa po relativno majhnem številu umorov med intimnimi partnerji in po relativno majhnem obsegu nasilnih kaznivih dejanj s težjimi posledicami.

Za konec lahko samo prikimamo Muršičevi detekciji ključnega vira težav in nakazani rešitvi. Po njegovem mnenju smo vsi čez glavo potopljeni v zapeljivo globalizirano kulturo, obenem pa večina populacije ne razpolaga z zadostnimi viri, da bi lahko uresničila oglaševani način življenja. Takšna kulturna vključenost in hkrati strukturna izključenost pri ljudeh izzoveta tvegana čustva, ki povečujejo verjetnost medosebnega nasilja. Ob racionalnejši in pravičnejši ureditvi družbenega življenja bi lahko imeli vsi dovolj prostega časa, energije, zdravja in drugih virov, ki človeku omogočajo, da si svobodneje izbere način življenja, kot mu ustreza.

Med najbolj krute in tragične razplete dolgotrajnih partnerskih težav, ki so jih poganjale težke socialne razmere, varanje in zanemarjanje otrok, spada primer D. M. iz okolice Ormoža, ki so ga maja lani zaradi umora nekdanje partnerice obsodili na 18 let zaporne kazni. Bolestno ljubosumje je zožilo razum tudi V. R., ki je pred kamniško pekarno novembra 2008 ustrelil domnevnega ženinega ljubimca in si prislužil 14 let zaporne kazni.
Za razmislek pa še fiktivni primer, skrajno netipična "razrešitev" eksistencialne stiske v družbi izobilja. V sklepnem delu filma Rainerja Wernerja Fassbinderja Warum läuft Herr R. Amok? iz leta 1970 apatični tehnični risar Kurt Raab (igralec je v filmu uporabil kar lastno ime in priimek), potem ko režiser gledalca popelje skozi prizore junakovega rutinsko urejenega (malo)meščanskega vsakdana (služba, obisk staršev, pregled pri zdravniku, zabava …), iznenada in brez motiva s kovinskim svečnikom udari in ubije svojo ženo, sosedo, ki je prišla na klepet, in okoli osem let starega sina, nato pa stori samomor.

Na vprašanje, zakaj se je "utrgalo" gospodu R., ni (preprostega) odgovora. Mogoče je postal razkorak med monotono vsakdanjo realnostjo in njegovimi idealiziranimi predstavami nevzdržen in je umoril utesnjujočo logiko kapitalizma?...še ugibajo na Dobro jutro.

Gregor Gruber
www.dobrojutro.net