Prišel v sanje bog tega mi je sveta - Lucifer,
prišel iz oddaljenih prostranih je sfer.
Prišel iz šestošestinšestdesetega je kroga,
ta črni princ teme, veličastni Gog iz Magoga.
Razgrnil na mizo mi je zvitek - pergament
in razložil mi Pekla trinajsti je element.
Rekel mi je, naj odidem z njim v Pandemonij,
da udeleživa nekih peklenskih se ceremonij ...
Začutil sem, da vleče me v ''onostranstvo'',
tja v njihov zlobni svet - Pekla prostranstvo.
Le kam ta peklenski napuh nas bo privedel?
Pazite se, da Vas Lucifer kdaj ne bo zavedel!!!

Svit mi je razkril dan.
Zame je, da ga živim
in uživam njegova darila.
Popotnik ob cesti
je lačen in žejen.
Moleduje in prosi za hrano in vodo.
Igra na usmiljenje,
jaz pa vem,
da mu lahko dam le sočutje.
Pojdi in najdi izvir moči v sebi.

To niso tisti spomini, ki s časom zbledijo,
so kot sveče, ki na grobovih mrtvih gorijo.
Moja duša kot najgloblji jarek je morja.
Bog, kdaj konec tega peklenskega bo gorja?
To kot prekratko je življenje, ki vztrajno propada,
kot gnijoče truplo, ki hitro gnije - razpada.
To so bolečine inkvizicije - goreča grmada,
to kot boj roja je mravelj - cela armada.
Bog, vprašam te zakaj ne zmorem več?
Ta boj, ki ga bijem je zame preveč!
Zakaj tolikšno mrtvih njih ogromno je število?
Kdaj po tem bridkem dnevu, se bo zmračilo?

Kot da v zemljo vsi so se vdrli,
kot da tukaj vsi so že pomrli.
Niti ne vem s kom bi kaj razpravljal,
kdo z menoj bi dragoceni čas zapravljal?
Po kateri poti v ta kraj sem prišel,
najbrž od prave globoko sem zašel?
Na sredi vasice na tleh bilo je ogledalo ...
Le iz kakšnega razloga naj bi tam ležalo?
V tem ogledalu bila je ujeta cela vasica,
ki uročila jo je Perpeta - demonska kraljica!
Nenadoma Perpeta prekrižala mi je pot
in videl sem kako izgleda ta despot ...
Staro, demonsko, uročno pesem je zapela,
da tudi mene v tisto ogledalo bi ujela!
Posrkalo v tisto starinsko me je ogledalo
in v njem ujet sem bil z vasico vso ostalo ...
Perpeta nas ima sedaj vse v ogledalu ujete,
postali smo ujetniki njene duše zaklete!
Visimo in opazujemo jo s črne stene,
iz njene te utesnjene kletke steklene ...

Slutim, da konec te stvarnosti se vse bolj bliža,
kot v srednjem veku, ko udarila je kuga, griža ...
Dan vsemogočnega Boga, Harmagedon je pred vrati,
čudim pridigarju se, kakšne neumnosti iza prižnice klati!
V to hišo več me ne bo, ker nimajo pravega spoznanja,
še bolj motijo njihova me bogokletna, gnusobna dejanja ...
To pravo ni čaščenje, ki ga Kralj Večnosti odobrava,
pridigarju važno je bogastvo, oblast, moč in zabava ...
Pridigar, na dan sodbe kazen zagotovo ti ne uide,
ko jezdec nad oblaki, Jezus Kristus na zemljo sodit pride!
Do takrat pa veselo ljudem pridigaj in hinavsko jih zavajaj
ter razuzdanim zabavam in krivemu čaščenju se vdajaj ...

Božam svojo pomembnost in jo objemam.
Priznavam jo in ji pritrjujem.
Blagoslavljam jo in jo sprejemam.
Živim jo.
Tu sem,
samo to je pomembno.
Tu sem,
da se osrečujem,
Samo to je pomembno.
Tu sem,
zlahka se osrečujem,
vedno in povsod,
samo to je pomembno.

Moja maternica objema dom.
Materinsko srce hrani z ljubeznijo.
Iz kuhinje diši veselje in ljubezen.
Čistoča razveseljuje.
Red hrani jasnost.
Materinsko srce objema, boža,
tolaži, ohrabruje.
Podarja varnost, gotovost, mir,
ljubezen, jasnost.
Napaja uspeh in rojeva srečo.
Materinsko srce osrečuje.
V mojem vrtu rasteta ljubezen in blaginja.
V mojem domu živita ljubezen in blaginja.
Moja ženstvenost cveti,
bogato rodi in osrečuje.

Prečarobnih si trenutkov mi prgišča že nasul,
o brezkončen Čas, ki se ne iztekaš mi v nič.
Si od vekomaj in na veke boš obstal,
in za vsak trenutek, ki ga nisem znala prav živeti,
res iskreno mi je žal.
Večkrat že ponudil si mi neprimerno več,
kakor sem si upala želeti.
Hvaležno zrem tvoja čudesa,
ko odstiraš zemeljska nebesa.

Danijela Premzl

Ko iz tetrapaka v lonec priteče,
mleko zasliši nekoga, ki reče:
»Takole, še malo, pa Mihec bo vstal,
zato že kar zdajle mu skuham kakav.«

Mleko od groze se skoraj sesiri:
»To ni mogoče, pri moji veri!
Da ob belino bom in ob okus,
to, primojduš, je ostuda in gnus!«

A bolj ko jezi se nad tem, kaj bo z njim,
močneje od spodaj ga greje vroč plin.

»Bi plesala, če bi znala,«
je zavzdihnila kokoš,
»se vrtela in skakala
sredi trave, sredi rož.
Pa sem vedno sredi dela,
pišče tu in pišče tam.
Bom pač raje jajca grela,
kaj naj plešem, če ne znam!«

Anja Štefan: KOKOŠ
Vir: POJEMO, POJEMO 4: otroške pesmice slovenskih avtorjev. Zbrala: Katja Virant Iršič. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011. Str. 10-11.

Sanje so razprle svoja krila.
Zapredek niti,
ki ovijajo preteklost
je odslužil svoje.
Dehteči cvet se je razprl,
metulj je poletel.
Metulj je poletel
na krilih sončnih žarkov.
V barvito razkošje pomladnih cvetov,
od cveta do cveta.
Uživa in ljubi.
Gosti ga cvetoči Raj.
Uživa in ljubi.
Sanje so razprle svoja krila.
Metulj je poletel v svojo svobodo.

Najbrž so tudi vas, ko ste bili majhni,
pogosto vprašali, kaj boste, ko odrastete, postali.
Večina se jih le plašno smehlja
in prav na tihem nekaj nerazumljivega zagodrnja.

Oni dan pa mi drobcena deklica pravi;
ko bom velika, bom mama,
nikoli ne bom sama,
hiša polna bo otrok in pridnih in delovnih rok.

Da bi se le ti želja izpolnila,
draga mala, deklica mila.
Res ni nikjer šole za mame,
a večina jih prav vse naloge prevzame.

Hodil sem sam in raziskoval po Peklu,
bilo je kot hoditi bos po razbitem steklu.
Iskal sem njo, toda našel nisem žive duše,
vse le dogma je za tiste, ki so šli pod ruše.
Kot živeča bila kraljica izvirnega je greha,
v mnogih razuzdanih nočeh bila mi je uteha.
Pridigali so, da končala v večnem bo trpljenju,
ni ji bilo mar za to, ko bila je pri življenju.
Grešnica po smrti povrnila se je v prah,
ah, ti nevedni pridigar oče pravih zdrah ...
Pravi Pekel le po vsej naseljeni je Zemlji,
pridigar ne pridigaj in prispevkov ne jemlji ...

Jelenkamen, prezlati hrib moje je bil mladosti,
bil mi zatočišče je v bridkosti in v radosti.
V ta hrib odšel na beg sem pred samoto,
da ponovno odkrijem življenja to lepoto.
Nanj najraje zahajal sem v zimskih dnevih,
domov vračal v poznih sem se večerih.
Tam sanjal sem, da nekoč sezidal si bom grad,
ta hrib moje mladosti zelo imel sem rad.
Jelenkamen preganjal misel mi je na njo,
takrat dal svojo mladost bi in življenje za njo.
Ko enkrat bo napočil moje smrti dan,
na Jelenkamnu rad za vedno bil bi pokopan.

Včasih kdaj sem slabe volje,
včasih dolgočasim se,
včasih nič me ne zanima,
včasih nič se mi ne da.

Čim pa v roke vzamem
kakšno zanimivo knjigo,
se mi te nadloge
spremenijo v deveto brigo.

Danijela Premzl

Tik tak, tik tak,
čas ves čas beži.
Korak po korak
mu kazalec sledi.

Ker pa je mlad,
se dolgčas mu zdi
hodit počasi
in čas prehiti.

Gospod Jezus,
nauči me obrzdati jezik.
Naj z njim nikogar
ne užalim ali ranim.
Nauči me držati jezik za zobmi,
da ne izrečem vsega,
kar mi pride na misel.
Nikdar si ne smem dovoliti
neprimernih in žaljivih besed,
ki bi ljudi prizadele.
Naj čutim, da sem dolžan
preudarno obvladovati svoj jezik.

Devica in Mati Marija,
Sveti Duh te je vodil,
da si v globini svoje ponižne vere
sprejela Besedo življenja
in se povsem darovala Bogu.
Pomagaj nam izreči našo privolitev
v nujnosti, ki je silnejša kot kdajkoli,
da bomo oznanjali Jezusovo blagovest.

Platnice so hrustljava skorja
za željne oči radovedne glave.

Med platnicami je sredica,
so zgode in pesmi, besede prave

za tebe, za mene, samotne, vesele,
za mile in divje – za vse zvedave.

Neža Maurer: KOT KRUH
Vir: Cicido, revija za najmlajše, marec 2012. Str. 12.

Danijela Premzl

Angel omogočil pogled mi je skozi temo
in videl sem mesto, tja kamor gremo.
Komaj začel sem šele ta dan živeti,
mi je sedaj namenjeno, dano umreti?
Srce se od žalosti mi je stožilo,
občutek kot da reže me ostro rezilo ...
Rotil sem ga, naj pusti me živeti,
začel na vso moč sem jokati, ihteti.
Angel smrti začuda se je prisilil,
s tem, da moje duše se je usmilil.
Zahvalim srčno se mu in ta odide,
vedel sem, da slej kot prej zopet pride.
Toda tisti dan smrti ne bom ubežal,
pride čas, ko mrtev na dobravi bom ležal ...

Lahen vetrič prinaša slabe mi novice?
Ko na verandi predajam zvokom se sinice.
Lahen vetrič kaj na uho mi prinašaš,
zakaj vero v njo mi izpodnašaš?
Praviš mi, da k meni več je ne bo?
Od bolečine zakričal v oblačno bi nebo ...
Le kaj v življenju žalega sem ji storil?
Spomnim se dne, ko prisrčno sem ji dvoril.
Lahen vetrič prinašaj mi novice večno
in povej mi vedno ali živi z njim srečno ...
Zdaj pa solzo za njo bom potočil
in žlahtnega vinca si bom natočil ...

Oči mi spet
zvedavo se zazro
v tisočero strani –
knjig,
ki sem jih že
in jih še bom brala.

Danijela Premzl

Včasih si predstavljam kako lepo biti je politik.
S pravimi besedami si lahko vse, tudi analitik.
Zelo pazljiv moraš biti, znati tudi trezen voziti,
vendar mora politik na smer vetra vselej paziti.

Kot politik potrebuješ prilagodljiva jadra, čoln,
saj lahko kaj hitro nasedeš če obljub si poln.
Vselej se dobrikat, smejati, hvaliti nasprotnike,
vedeti kar godi šefu, se spodobi za podrepnike.

Tako te bodo vsi spoštovali, cenili, iskali nasvet,
res umetnost je vse te značilnosti poznati, imet.
Če spoznaš da v tvoji ekipi izgubljajo glasove,
takoj se prislini k drugi, čeprav jezikajo iz zlobe.