Sam sredi puščave sedim in samevam
ter svojemu Bogu misli grešne razodevam ...
Toda posluša me le še njegovo stvarstvo,
že dolgo je odkar zapustil sem ''Krščanstvo''.

Neka lepa žena mi je rekla:''Ti si Antikrist!
Mislim, da v svojih mislih in duši nisi čist!''
Odvrnem ji:''Žena, jaz ne častim podob!
Kakor ne berem tudi Vaših pravljic, zgodb!''

Nekdo potrkal je na moja vrata ...
Najbrž v goste prišel je stari ata?
Odprem, a bila le črna je vrana ...
Ob tej uri ni bila še nič zaspana?
Kra, kra, kra, me boš spustil noter,
da povem ti v čem je življenja smoter?
Tako je črna vrana krakala in govorila,
za moj nemir se ni prav nič zmenila.
Čudil tej ''demonski'' sem se živali,
ki kraka in s smotrom življenja se hvali.
Nadležna vrana ne bom te spustil noter,
ker nočem izvedeti v čem je življenja smoter!

Na zimsko pokrajino padel je mrak
in v obraz me reže hladen zrak.
Lepo je videti gore, vrhove zasnežene,
pogled na te, mi bolečino prežene.
Moja draga mirno leži v črni krsti,
še malo, pa bo končala v prsti.
Kdo sedaj bo s teboj plesal ples?
Ko od strasti škripal je pod, les.
Bila ženska odeta je v črnino,
toda njena duša imela je globočino.
Svetlobe žar v njenih očeh umira,
moja krhka duša trpi, telo pa hira.
Jutri bomo našo revo pokopali,
jaz, njeni, bližnji pa bomo žalovali.

Tvoja bolečina, ki jo opevaš je resnična,
mi rekla je lepa, mična gospodična.
Res, ni mi lahko v tem krutem življenju,
čakam na smrt in živim v trpljenju.
Že prerano sem okusil izgubo,
ljudje pa imajo me za ničvredno zgubo.
Za njo vsega zavselej bilo je konec,
bil sem tam, ko zadonel pogrebni je zvonec.
Tisti dan na nebu se zvezda je rodila,
vedel sem, da se več ne bo vrnila.
Zavil sem se v molk in samoto,
na slikah pa občudujem njeno lepoto.
Bo prišel kdaj zame tisti, svetli dan,
ko molku in samoti ne bom več vdan?

Kdo se boji nesrečnih beguncev?
Kdo vse nemočne preganja?
Kdo njih nesrečo tihotapi?
Kdo jih z bodečo žico obdaja?
Kdo z njimi dobiček si kuje?
Kdo brez vesti ves svet si podreja?

Kdo njih deželo pustoši?
Kdo jim odnose, naravo zastruplja?
Kdo jim le odpadke podarja?
Kdo s prevaro vse upe potaplja?
Kdo spremembo klime povzroča?
Kdo jim vladarje nastavlja?

Čakam na pravičnega Boga, da konča vso to bolanijo,
nemočno opazujem ljudi, ki po Zemlji norijo, blaznijo.
Še hujše je kot bilo za časa je velikanov - nefilov,
ubogi današnji otroci, ki znajdejo v oblasti se pedofilov.
Niti učeni ljudje, niti človeštvo tega ne bo rešilo,
ne obstaja nobeno človeško bitje, ki bi ne grešilo.
Ne preostane drugega mi nič, kot da vse to gledam
in v svoji pesmi o teh nerešljivih gnusobah razpredam.
Vsaka človeška vladavina se je vedno izjalovila
in roka pravice vseh zlobnih ljudi ni polovila.
Bog skrajni čas je, da končaš te gnusobe - trpljenje
in ljudem pravičnim podeliš nagrado - večno življenje.

Vse bolj in bolj postajal je ujetnik križa,
ko začutil je, da se smrt mu naglo bliža.
Vse svoje življenje prisegal je na orakelj,
spisane uroke skrival je v tabernakelj.
Ta človek me vedno je navdajal z grozo,
nosil je zvezdo, ki imela je v središču kozo.
Pogostokrat izvajal je ritual, črno mašo,
na kateri občeval je s poredno nuno Dašo.
Ali imel to moč je, da izganjal je Hudiča?
Kdo ve, razen nekoga, ki bil je temu priča.
Poznal imena je prav vseh ''svetnikov'',
na svoji steni pa imel vse polno je malikov.
Navzven kazal svojo lažno je pobožnost,
mladim dekletom pa vzemal je nedolžnost.
Ah, naj bo zadosti čez njega klevetanja!
Na smrtni postelji pokesal se je za zla dejanja ...

Naše stare sive miške
bolehajo že teden dni.
Huda mrzlica jih trese,
glava jih močno boli.

Morale bomo do zdravnika,
vsaka zase godrnja,
stopile bomo k botri muci,
ki na gripo se spozna.

S strupi nas hranijo,
s strupi nas zdravijo,
z lažjo resnost časa prikrivajo,
da vest in premislek zatiramo.

Zakaj strupe v izdelke, pridelke,
jih vodi in zraku namenjamo,
misli strupene dodajamo,
masko in videz negujemo?

Brazgotino mojemu srcu si zadala,
ko drugemu moškemu si se predala.
Bolečina v meni za vedno bo ostala,
kot kak dosje, ki ne pride iz predala ...

Želim si le dekle, meni res predano,
na tej Poti, kjer vse se zdi zlagano.
Velikokrat v življenju bil sem razočaran,
moj milostljivi duh pa potrt in razparan.
Na smrti moje dan bom ves osamljen
in od opiatov ves zadet - omamljen.
Bog ne dopusti, da to bi se mi storilo,
da na tak način življenje bi mi preminilo!
Najdi mi ženo, ki z menoj bo vse do smrti!
Boš uslišal željo to, moji duši nepopolni, strti?
Toda vem, da Bog mojih prošenj ne bo uslišal!
''Boga ni!'' Velikokrat od ljudi sem že slišal ...
Bog in angeli rogajo mi se v razočaran ksiht.
Koliko prestati moral življenjskih sem neviht!?
Se izkopal kdaj bom iz te hude mi krize?
''Nekoč'' pred sovražniki Bog pogrnil mi bo mize ...

Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?
Bile besede trpečega so Jezusa, ki jih je izustil.
Na ''križu'' hude muke za nas je prestajal,
po vsem tem, ko ljudem se je razdajal.
Ti grešniki bili kot zviti, krvoločni so šakali
in na njegovo grozovito smrt so le čakali ...
Toda večni Bog ga po smrti je obudil,
iz večnega spanca Jezus se je zbudil.
Njegovo poslanstvo s tem bilo je končano
in s tem človeštvu upanje bilo je dano ...
Vedno bolj spoštujem tega popolnega človeka!
Pred Bogom bil je čist kot kristalna Soča - reka!

Ko v mislih dotaknem njenega se telesa,
pride rima izpod nalivnega peresa.
Nekega dne pred dežjem šla sva v zaklon
in tam podaril svojo sem ti pesem - poklon.
Strmela vame si kot da sem nezemljan,
jaz pa tvojega poljuba bil sem le željan.
Od tistega dne leta so že minila,
moja srčna pesem te pač ni ganila.
Od tistega trenutka imela si me za bedaka
in si mislila:''Poglej si tega bednega čudaka!''
Podaril lahko le čustvene sem ti besede,
ker bil sem reven otrok mizerije - bede ...

Prišel v sanje bog tega mi je sveta - Lucifer,
prišel iz oddaljenih prostranih je sfer.
Prišel iz šestošestinšestdesetega je kroga,
ta črni princ teme, veličastni Gog iz Magoga.
Razgrnil na mizo mi je zvitek - pergament
in razložil mi Pekla trinajsti je element.
Rekel mi je, naj odidem z njim v Pandemonij,
da udeleživa nekih peklenskih se ceremonij ...
Začutil sem, da vleče me v ''onostranstvo'',
tja v njihov zlobni svet - Pekla prostranstvo.
Le kam ta peklenski napuh nas bo privedel?
Pazite se, da Vas Lucifer kdaj ne bo zavedel!!!

Svit mi je razkril dan.
Zame je, da ga živim
in uživam njegova darila.
Popotnik ob cesti
je lačen in žejen.
Moleduje in prosi za hrano in vodo.
Igra na usmiljenje,
jaz pa vem,
da mu lahko dam le sočutje.
Pojdi in najdi izvir moči v sebi.

To niso tisti spomini, ki s časom zbledijo,
so kot sveče, ki na grobovih mrtvih gorijo.
Moja duša kot najgloblji jarek je morja.
Bog, kdaj konec tega peklenskega bo gorja?
To kot prekratko je življenje, ki vztrajno propada,
kot gnijoče truplo, ki hitro gnije - razpada.
To so bolečine inkvizicije - goreča grmada,
to kot boj roja je mravelj - cela armada.
Bog, vprašam te zakaj ne zmorem več?
Ta boj, ki ga bijem je zame preveč!
Zakaj tolikšno mrtvih njih ogromno je število?
Kdaj po tem bridkem dnevu, se bo zmračilo?

Kot da v zemljo vsi so se vdrli,
kot da tukaj vsi so že pomrli.
Niti ne vem s kom bi kaj razpravljal,
kdo z menoj bi dragoceni čas zapravljal?
Po kateri poti v ta kraj sem prišel,
najbrž od prave globoko sem zašel?
Na sredi vasice na tleh bilo je ogledalo ...
Le iz kakšnega razloga naj bi tam ležalo?
V tem ogledalu bila je ujeta cela vasica,
ki uročila jo je Perpeta - demonska kraljica!
Nenadoma Perpeta prekrižala mi je pot
in videl sem kako izgleda ta despot ...
Staro, demonsko, uročno pesem je zapela,
da tudi mene v tisto ogledalo bi ujela!
Posrkalo v tisto starinsko me je ogledalo
in v njem ujet sem bil z vasico vso ostalo ...
Perpeta nas ima sedaj vse v ogledalu ujete,
postali smo ujetniki njene duše zaklete!
Visimo in opazujemo jo s črne stene,
iz njene te utesnjene kletke steklene ...

Slutim, da konec te stvarnosti se vse bolj bliža,
kot v srednjem veku, ko udarila je kuga, griža ...
Dan vsemogočnega Boga, Harmagedon je pred vrati,
čudim pridigarju se, kakšne neumnosti iza prižnice klati!
V to hišo več me ne bo, ker nimajo pravega spoznanja,
še bolj motijo njihova me bogokletna, gnusobna dejanja ...
To pravo ni čaščenje, ki ga Kralj Večnosti odobrava,
pridigarju važno je bogastvo, oblast, moč in zabava ...
Pridigar, na dan sodbe kazen zagotovo ti ne uide,
ko jezdec nad oblaki, Jezus Kristus na zemljo sodit pride!
Do takrat pa veselo ljudem pridigaj in hinavsko jih zavajaj
ter razuzdanim zabavam in krivemu čaščenju se vdajaj ...

Božam svojo pomembnost in jo objemam.
Priznavam jo in ji pritrjujem.
Blagoslavljam jo in jo sprejemam.
Živim jo.
Tu sem,
samo to je pomembno.
Tu sem,
da se osrečujem,
Samo to je pomembno.
Tu sem,
zlahka se osrečujem,
vedno in povsod,
samo to je pomembno.

Moja maternica objema dom.
Materinsko srce hrani z ljubeznijo.
Iz kuhinje diši veselje in ljubezen.
Čistoča razveseljuje.
Red hrani jasnost.
Materinsko srce objema, boža,
tolaži, ohrabruje.
Podarja varnost, gotovost, mir,
ljubezen, jasnost.
Napaja uspeh in rojeva srečo.
Materinsko srce osrečuje.
V mojem vrtu rasteta ljubezen in blaginja.
V mojem domu živita ljubezen in blaginja.
Moja ženstvenost cveti,
bogato rodi in osrečuje.

Prečarobnih si trenutkov mi prgišča že nasul,
o brezkončen Čas, ki se ne iztekaš mi v nič.
Si od vekomaj in na veke boš obstal,
in za vsak trenutek, ki ga nisem znala prav živeti,
res iskreno mi je žal.
Večkrat že ponudil si mi neprimerno več,
kakor sem si upala želeti.
Hvaležno zrem tvoja čudesa,
ko odstiraš zemeljska nebesa.

Danijela Premzl

Ko iz tetrapaka v lonec priteče,
mleko zasliši nekoga, ki reče:
»Takole, še malo, pa Mihec bo vstal,
zato že kar zdajle mu skuham kakav.«

Mleko od groze se skoraj sesiri:
»To ni mogoče, pri moji veri!
Da ob belino bom in ob okus,
to, primojduš, je ostuda in gnus!«

A bolj ko jezi se nad tem, kaj bo z njim,
močneje od spodaj ga greje vroč plin.

»Bi plesala, če bi znala,«
je zavzdihnila kokoš,
»se vrtela in skakala
sredi trave, sredi rož.
Pa sem vedno sredi dela,
pišče tu in pišče tam.
Bom pač raje jajca grela,
kaj naj plešem, če ne znam!«

Anja Štefan: KOKOŠ
Vir: POJEMO, POJEMO 4: otroške pesmice slovenskih avtorjev. Zbrala: Katja Virant Iršič. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011. Str. 10-11.