Na zimsko pokrajino padel je mrak
in v obraz me reže hladen zrak.
Lepo je videti gore, vrhove zasnežene,
pogled na te, mi bolečino prežene.
Moja draga mirno leži v črni krsti,
še malo, pa bo končala v prsti.
Kdo sedaj bo s teboj plesal ples?
Ko od strasti škripal je pod, les.
Bila ženska odeta je v črnino,
toda njena duša imela je globočino.
Svetlobe žar v njenih očeh umira,
moja krhka duša trpi, telo pa hira.
Jutri bomo našo revo pokopali,
jaz, njeni, bližnji pa bomo žalovali.
Na zimsko pokrajino padel je mrak
