Tvoja bolečina, ki jo opevaš je resnična,
mi rekla je lepa, mična gospodična.
Res, ni mi lahko v tem krutem življenju,
čakam na smrt in živim v trpljenju.
Že prerano sem okusil izgubo,
ljudje pa imajo me za ničvredno zgubo.
Za njo vsega zavselej bilo je konec,
bil sem tam, ko zadonel pogrebni je zvonec.
Tisti dan na nebu se zvezda je rodila,
vedel sem, da se več ne bo vrnila.
Zavil sem se v molk in samoto,
na slikah pa občudujem njeno lepoto.
Bo prišel kdaj zame tisti, svetli dan,
ko molku in samoti ne bom več vdan?