To niso tisti spomini, ki s časom zbledijo,
so kot sveče, ki na grobovih mrtvih gorijo.
Moja duša kot najgloblji jarek je morja.
Bog, kdaj konec tega peklenskega bo gorja?
To kot prekratko je življenje, ki vztrajno propada,
kot gnijoče truplo, ki hitro gnije - razpada.
To so bolečine inkvizicije - goreča grmada,
to kot boj roja je mravelj - cela armada.
Bog, vprašam te zakaj ne zmorem več?
Ta boj, ki ga bijem je zame preveč!
Zakaj tolikšno mrtvih njih ogromno je število?
Kdaj po tem bridkem dnevu, se bo zmračilo?
|