Piše: Manica Žmauc v Karma plus

Ženske smo danes polno aktivne v številnih življenjskih vlogah, okoljih in odnosih. Poskušamo biti uspešne profesionalke, dobre mame, pozorne hčerke, ljubeče partnerke, zanesljive sodelavke, učinkovite šefinje, zveste prijateljice, prijetne sosede, urejene gospodinje, odgovorne državljanke ..., odlične v službi, na razpolago družini in aktivne v prostem času, z vsem seznanjene in brezhibne v izvedbi.

Vse te aktivnosti dnevno popolnoma zapolnijo naš čas in nas vedno bolj bremenijo, izčrpavajo, praznijo. Sodobni svet računa na ženske, nagovarja nas z vedno novimi izzivi, pričakovanji in zahtevami, a ženske izgubljamo same sebe. Zato moramo najprej in predvsem poskrbeti zase!

Nova raziskave strokovnjakov z Univerze v Kaliforniji je našla nov preprost način da ugotovimo, ali je nekdo pravi prijatelj.
V raziskavi je sodelovali skoraj tisoč ljudi s 24-ih različnih družb po svetu, ki so morali poslušati sekundne posnetke smejanja dveh ljudi.

Kljub temu, da so bili posnetki dolgi le eno sekundo, so sodelujoči presenetljivo dobro ocenili, ali gre za prijateljski smeh ali ne. Kateri odnosi so kateri, je zanesljivo vedelo 61 odstotkov oseb.

Vprašanja, ki odprejo nove poti
Problema brezposlenosti se je najbolje lotiti na osebni, psihološki ravni. Dokler se ne znebimo strahov, ki jih nosimo v sebi (njihova korenina je strah pred pomanjkanjem), ne moremo zaživeti s srcem. Z novo zaposlitvijo ti ne odpadejo kar sami po sebi. Treba se je soočiti z njimi in jih prepoznati ter sprejeti. Drugače povedano: boljše delo si zaslužimo šele, ko storimo korak k odklepanju srca.

Ko ostanemo brez dela, si je vredno zastaviti kopico vprašanj in iskreno odgovoriti nanje. Nekatera se na prvi pogled zdijo nesmiselna, ker si domišljamo, da naše življenje usmerjajo zunanji dogodki. A ko se poglobimo vanje, odkrijemo presenetljive stvari.

Če povem malo v prispodobi, potem rečem, da je vsak od nas sestavljen iz treh delov. Ti trije deli se imenujejo ego stanja Roditelja, ego stanje Otroka in ego stanje Odraslega. V vsaki situaciji v odrasli dobi vsi trije nastopijo naenkrat, obvelja pa tisti, ki je v tistem trenutku najmočnejši oz. najbolj razvit.

Da bi lahko vedeli katero ego stanje je uporabljeno se lahko vprašamo:
ego stanje Roditelja - MORAM;
ego stanje Otroka - HOČEM; 
ego stanje Odraslega - KAJ JE MOŽNO, KAJ NI MOŽNO (MOŽNOST DIALOGA)
ODRASLI v nas je tako kot urejevalnik besedila v računalniku. On preverja podatke, ki so v nas naloženi in ureja, kaj je še uporabno in kaj ne, se dogovarja in vzpostavlja dialog.

Morda menite, da niste pretirano zaupljivi, vendar pa svet, v katerem živimo, temelji na našem zaupanju – ali vsaj na upanju.

Življenje smo zapletli do te mere, da se marsikomu zdi nemogoče – ali vsaj prenaporno – priti do vseh informacij, ki so nujne za kakovostno odločanje. Prav zato velik del svojih odločitev zaupamo tistim, o katerih menimo, da se bodo v našem imenu odločili bolje, kot bi se zmogli sami.

Je to v resnici zaupanje – ali pa gre zgolj za upanje?

Izkoristiti svobodo
Ob izgubi zaposlitve se torej zavejmo velikega daru - svobode. Svobode, v kateri lahko, ko odložimo strah, sproščeno zadihamo in prisluhnemo svoji duši. Program naše duše je bil postavljen, še preden smo se rodili. Moramo ji le prisluhniti, pa se nam bo odstrla tista pot, ki nas bo zaradi uresničitve našega življenjskega poslanstva najbolj izpolnila. Možna je seveda tudi druga pot – da vse to preslišimo in sledimo le umu, ki nas nenehno lovi v zanke strahu, s srcem, ujetim v past.

Zavedanje, da je omenjeni dogodek pač eden od mejnikov na naši življenjski poti, in da se za vsem skriva dober namen, nas odreši občutka, da smo žrtev razmer. Šele odložena vloga žrtve odpre nove možnosti in pripelje do psihičnega dozorevanja ter spoznanj, ki občutno olajšajo nadaljnjo življenjsko pot.

Vsakdo pride nekoč, v tem ali onem življenju, do točke, ko mora poklekniti in v samem sebi izgovoriti znamenite besede: "Ne moja, Tvoja volja se zgodi!" ter predati vajeti življenja modrejšemu v sebi, svoji duši.Takšen trenutek zahteva od tebe, da pogledaš v ogledalo svojega življenja in v njegovem odsevu prepoznaš, kdo si. Stopiš na pot resnice, kjer se začne umiranje nekega sveta in želja, ki so nanj vezane ter rojevanje novega, kjer vladajo drugačni zakoni.

Takrat nastopi trenutek neizbežne odločitve, ki vžge svoj ognjeni žig za vse večne čase. To je odločitev, da svoje zaupanje in življenje usmerjaš po volji svojega duha, po volji božanskega namena, da ga podrediš pravičnosti, resnici, ljubezni, modrosti, dobroti, sočutju ...

Mit o pomanjkanju
Čeprav izguba zaposlitve ni le problem tehnične narave pač pa predvsem psihični problem, se agencije in zavodi za zaposlovanje z njim v splošnem ne ukvarjajo . Njihov cilj je brezposelnemu ponuditi le tehnično rešitev – novo delo. A to marsikdaj pomeni le novo suženjstvo delu in kapitalistu. Prepričanim, da se brez dela ne da živeti – kar je absurd – se nam zdi, da druge izbire v resnici nimamo. Izguba zaposlitve nas pravzaprav sooči z vprašanjem zasužnjenosti človeka z delom.

Od mladih nog so nas prepričevali o obstoju pomanjkanja in o tem, da naravnih virov ni dovolj. A pomanjkanje je mit. Povzročeno je umetno, da je s tem ustvarjena možnost manipulacij z nami. Sedanjim stiskam botruje predvsem dejstvo, da je 90 odstotkov naravnih virov v lasti peščice ljudi. Toda ob pravični delitvi jih je povsem dovolj za vse človeštvo.

»Uživam življenje!« je njen moto življenja. Kakorkoli jo že pogledaš, ona je tisti človek, ki samo daje, a tudi dobi, ne da bi karkoli pričakovala. Takšna je njena narava, bi lahko rekla. In to že »čudaško« dobra narava. Kajti ona je tip človeka, ki potegne iz tebe le tisto najboljše - neodvisno od teme pogovora.

Ona zna poslušati, te tudi razumeti in prizna še tako »nizkotnega« človeka. Toda ponavadi je tako, da te najmanj razume tisti najbližji. Noče videti tvojih vrlin ali jih na nek način celo prezira. Še toliko slabše, če je to zakonski partner. A če ju pogledaš tako skupaj, sta si zelo podobna. Oba se zelo razdajata za druge, s to razliko, da se je on večno pritoževal nad njeno neodgovornostjo do družine.

Kriza vrednot

Kriza ob izgubi dela je zrušila staro predstavo o nas samih; očitno zato, ker ta ni bila ustrezna. Najverjetneje je neuspeh naslikal novo samopodobo, ki je še mnogo slabša od prejšnje in nas napolnjuje še z večjo tesnobo. Ali je ta realna? Zagotovo ne, sicer duša ne bi trpela. Poiskati moramo novo podobo, ki temelji na drugačnih miselnih temeljih od tistih, v katere smo verjeli doslej.

Večina izmed nas je nekritično sprejela pogled na svet, ki  je izrazito materialističen, ozek in duhovno omejen. Najverjetneje se tega niti ne zavedamo. Kako bi se le, ko pa ne poznamo ničesar drugega? Ta pogled nam slika svet, v katerem je človek le nepomembno kolesce v velikem imperialističnem stroju, smet v vesolju, ki jo veter nosi, kot mu drago. Ta svet postavlja denar, moč in pohlep na prvo mesto.

Ločitev je po statistiki drugi najhujši udarec in stres za posameznika. Prvi je smrt nekoga od bližnjih. In ločitev nam pusti veliko posledic..od nižje vrednosti samega sebe, do strahu pred postavljanjem novega življenja in predvsem, ne pušča posledic samo na nas, ampak tudi na otrocih, če smo jih imeli s partnerjem, s katerim se ločujemo.

In statistika pravi, da ne glede na to, kateri partner se je odločil za ločitev, traja žalovanje nekje štiri leta, pri otrocih pa nekje dve leti, s tem da ne smemo pozabiti, da otroci vse življenje upajo, da bosta starša spet nekoč skupaj. Ko poslušam zgodbe o ločitvah in kaj je do njih pripeljalo, imamo tisoč in en primer. Niti en ni enak. Vendar bi rada opozorila, da se psihična ločitev med partnerji začenja že veliko prej…in če bi bili pozorni, bi to zaznali že zelo na začetku krhanja odnosa...in morda bi v tem primeru lahko reševali že prej in preprečili neizogibno ali pa rešili odnos že v začetni akutni fazi.

Ohromljeno srce

Ne zavedajočih se širših dimenzij tega dogodka nas izguba zaposlitve napolni z močnim strahom, ki seveda ohromi srce. Ljubezen do nas samih je močno prizadeta, s strahom prežeti um je postal hiperaktiven in panično išče rešitev. Živimo le še v glavi.

Zabredemo v program, ki sistematično ruši našo samopodobo. Ruši jo dejstvo, da so nas prikrajšali za našo ustavno pravico do dela in nam s tem vzeli velik kos človeškega dostojanstva. Ruši jo zavedanje, da z vsakim dnem, ko čakamo na novo delo, kopni naš strokovni potencial, postajamo vse bolj nesposobni in nemočni. Obenem se staramo in tako postajamo vse manj zanimivi za delodajalce.

V vsakdanjem pogovoru vsak med nami včasih medsebojno zamenjuje pomensko zelo različni kategoriji razločevanje in obsojanje. Zdi se mi koristno opozoriti na to površnost, nedoslednost in neeksaktnost v pogovorni rabi omenjenih pojmov »razločevanje« in »obsojanje«. Včasih pa tudi ne opazimo relativnosti posameznih svojih stališč in po nepotrebnem trdoglavo in trmoglavo vstrajamo pri svojem, kar onemogoča napredek tako v pogovoru, kot v lastnem razvoju.

Razločevanje je bleščeča sposobnost uma, ki mu omogoča da sploh zazna, opazi, začuti lastnosti manifestiranega Univerzuma. Govorimo večinoma o lastnostih, ki nastopajo v parih nasprotnih atributov, kot so svetlo – temno, hladno – toplo, mehko – trdo, in tako naprej. To je polarnost manifestacije.

Izgubo zaposlitve običajno razumemo kot težak udarec usode, kajti ogrožena naj bi bila naša varnost, morda celo preživetje. A to je le ena plat medalje. Druga plat je, da gre za krizo, ki je - kot vsaka kriza - priložnost za nov korak na poti duhovne rasti. Resnične varnosti v življenju ni, saj je to že samo po sebi smrtno nevaren proces, zato je s slepili o varnosti najbolje čim preje pomesti.

Na videz gre za naključen dogodek, ki pa je vse prej kot to. Vsi pomembnejši mejniki v življenju so vnaprej določeni in določajo našo življenjsko pot, »usodo«, ki se ji ni mogoče izogniti. A zakaj bi se ji, saj je prav to skelet scenarija, ki se ga je duša namenila izkusiti v tem življenju. Tisto, kar je v življenju pomembno, niso dogodki sami temveč naš odnos do njih. Z duhovnim zorenjem pridobivamo vse več znanja, zato postajamo vse bolj razumevajoči, tolerantni in odprti za vse; temu ustrezno postaja vse bolj sproščeno in prijetno tudi življenje.

In je spet prišla… pomlad, moj najljubši letni čas, ko se narava zopet prebuja, ko vse cveti in žvrgoli. Res prijeten čas za vsa naša čutila in zaznave. Če se znamo predajati prisotnosti trenutka in samo opazovati prečudovito kreacijo našega naravnega okolja, smo avtomatsko preplavljeni s prijetnimi občutki in več radosti do življenja.

Od enakonočja, 21. marca, so dnevi vse daljši, kar pomeni, da prejemamo čez dan več naravne svetlobe in s tem več energije. Svetloba kot vir energije omogoča življenje, omogoča zdravo življenje. Znane so koristi izpostavljanja sončnim žarkom za naše telo. Ne samo, da spodbuja tvorbo vitamina D, med drugim spodbuja tudi boljše delovanje hormonskih žlez, več kisika v kožnih celicah in tkivih, preprečuje razvoj rakavih celic, krepi imunski sistem, dviguje razpoloženje in psihično počutje.

Govori se, da je avtorica teh lekcij stara 90 let. Četudi to ni res, njene lekcije niso nič manj koristne. Regina Brett je avtorica knjige God never blinks – lessons for life's little detours in izjav o pravih užitkih v življenju, včasih tudi o čokoladi.

Zato uživajte v teh biserih modrosti in jih uporabite v svojem življenju.

"Tako kot si tisoči dajejo opravka z 'ljubeznijo', vendar se jim, kljub temu, da so popolnoma zaposleni z njo, ne razkrije niti enkrat, so tudi tisoči povezani z glasbo, vendar jim njeno razodetje ostane nerazkrito ..."
Ludwig van Beethoven

Ustvarjanje - pot iz nevidnega v vidno
Življenje se nam kaže v mnogih, neštetih pojavnih oblikah in preko njih razodeva notranjo skrivnost, vrednost, ki sicer ne bi mogla biti nikoli pozunanjena, vidna. Za oblikami obstaja živopisnost življenja, ki je nedosežna, neulovljiva, neoprijemljiva, neskončna.

Doživljamo in slutimo jo samo subjektivno in še skozi svojo subjektivnost izjemno okrnjeno. Kako dati tem skritim, globokim hrepenenjem, slutnjam in namigom, ki se dotikajo naše zavesti iz 'onstranstva', nekakšen pojavni obraz, je stvar truda in ustvarjalnosti posameznikov in v sodobnem času vedno bolj tudi skupin, ki svoj navdih zajemajo iz 'svetlobnih oceanov' kraljestva duha.

Za vas imam določeno vprašanje, na katero naj si vsak bralec in vsaka bralka članka odgovori sam-a pri sebi. Vprašanje je zelo preprosto: »Kolikokrat na dan si vzamete minuto ali dve zase, da v tišini sedite z zaprtimi očmi in ste popolnoma brez misli?« Ste si sami pri sebi odgovorili na vprašanje, ki sem vam ga postavil? Vaš odgovor zame ni pomemben, je pa še kako zelo pomemben za vas. Zakaj?

V sodobnem, vedno hitreje gibajočem se svetu, smo stalno »napeti kot struna«, od jutra do večera hitimo sem ter tja, med delovnim časom pa si ne upamo zapreti oči in za dve minuti posedeti v tišini. Marsikateri direktor ne ve, da bi bili njegovi zaposleni bolj učinkoviti, če bi si vzeli v vseh osmih urah trikrat ali štirikrat dvominutni meditativni odmor, zaprli oči in se le prepustili.

Če je govorjeni jezik sredstvo za neposredno komunikacijo med ljudmi, je pisava pripomoček, s katerim se človek sporazumeva z okolico skozi čas in prostor. Pisava nas povezuje, piše našo zgodovino in ima veliko vlogo v kulturnem razvoju človeštva. Prisotna je že več generacij in je postavila tudi temelje naših izročil, naše zgodovine, saj je bolj verodostojna kot ustna izročila, ki so se skozi stoletja popačila ali pa pozabila.

S pisavo se človek razodeva kot čustveno, simbolno in višje razvito bitje, po tem se loči od drugih živih bitij, ki so ostale zavite v tančico skrivnosti. Človek, ki piše, polni papir z govorjeno besedo, svojimi mislimi in občutji. Pisava je eden od načinov komunikacije in je največji dosežek človekovega duha, njegovih sposobnosti in iznajdljivosti. Zato je pisana beseda ne le odraz žive besede, temveč celega človeka.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Življenje je polno vprašanj in mnoga med njimi so lahko tudi zelo neprijetna, še posebno tista osebna. Najtežja se začnejo proti koncu najstniških oziroma v prvi polovici dvajsetih let: "Samski si še?! Le kdaj se misliš ustaliti?" No, biti samski očitno ni normalno. A to ni najhuje! Ko ti vendarle uspe najti partnerja, sledi nova pošiljka zasliševanj:"Kdaj se bosta poročila?", "Kdaj bodo vnuki?", "Se ti ne zdi, da bi bil čas, da si ustvarita družino?"

Otrok ali dva, pes, hiša in zlat prstan na roki … seveda nihče ne pomisli na drugo možnost: da se morda sploh ne želiš poročiti. In tudi ne imeti otrok. Ker je nekaterim pač lahko lepo tudi brez njih.

Ali ste vedeli, da je Zemlja visoko duhovno razvita, ki se nenehno dviga v višjo dimenzionalno raven? Medtem ko Zemlja dviguje svoje vibracije in energijo, lahko tudi sami doživimo ta dvig z njo in sami začnemo svojo pot v duhovno razsvetljenost in naredimo most med svojim telesom in duhovno povezanostjo.

Medtem ko se sami dvigamo imamo božansko možnost, da pomagamo zvišati tudi vibracije Zemlje. Na tej poti pa moramo zapustiti za seboj vse dele sebe, ki jih na poti navzgor ne potrebujemo več. Med tranzicijo pa mnogi izkusijo disonanco, razkol med svojo trenutno energijo in tisto energijo, v katero prehajamo. To lahko pozvroči simptome kot so duševna preobremenjenost, hitrejši ritem srca, morda celo odpor na določene vrste hrane.

Ženski občutek sočutja in njen notranji glas predstavljata globino njene moči
V današnjem svetu se nagibamo k temu da mislimo na moč kot na kvaliteto, ki izvira iz naše odloč(e)nosti in volje da uspemo ne glede na ceno, ki jo za uspeh plačamo. Čeprav morda tudi na žensko moč gledamo podobno, je ženska sposobnost poslušanja svojega resničnega bistva in ženske modrosti to, kar v resnici naredi žensko močno, samozavestno in prepričano vase v vsaki situaciji, ki se pojavi v njenem življenju.

Ženska ne potrebuje vloge poslušne in ustrežljive osebe, niti se ji ni potrebno obnašati »po moško«, da bi bila učinkovita v tem kar počne ali želi doseči – vse kar mora narediti je to, da stopi v stik s svojo notranjostjo in čutom empatije da lahko resnično pokaže in izrazi globino svoje moči.

Si predstavljate, da ne bi upoštevali svojega analitičnega uma in razuma pri vsakdanjih opravilih. Še najlažje naloge kot prečkati cesto bi lahko vodile v pravo katastrofo. Pa vendar, ko gre za čustva in sledenje svojim ciljem, naš razum preveč tehta in analizirira, namesto da bi storili tisto, kar zares hočemo.

Naše odločitve se oblikujejo na podlagi prejšnjih izkušenj, zato so mnoge pravilne odločitve ustavljene zaradi našega ega in še pogosteje, strahu. Prav v takih situacijah pa bi morali poslušati srce, saj tu ne gre za razum, gre za to, da dosežete, kar si želite.