Piše: Urška Battelino, psihoterapevtka psihoanalitične smeri v Vivi www.viva.si

Pedofilija spada med pogoste oblike osebnostnih motenj, sami pa si napačno izbirajo seksualni objekt – otroke pod 16. let. Pedofili so orientirani heteroseksualno in homoseksualno, heteroseksualni najpogosteje izbirajo deklice med 8 in 10 let, homoseksualni pa dečke pod 12 letom.

Pedofili na videz ne izstopajo, zato jih je tako težko prepoznati. Po navadi izgledajo nekoliko bolj sramežljivi in introvertirani, vendar je vseeno njihova težnja dominacija nad objektom, ki si ga izberejo. Izbirajo si poklice, da so v neposredni bližini in stiku z otroki, lahko so poročeni, imajo družine in izgledajo kot povsem navadni državljani.

Z otrokom vzpostavijo zaupljiv, prijateljski, topel in čustven odnos. Otroci jim zaupajo in nihče ne posumi, da je kaj narobe. Redko so nasilni, v glavnem nagovarjajo in podkupujejo. Počasi in postopoma prihajajo do svojega cilja: z razkazovanjem intimnih delov telesa, predvajanjem pornografskih vsebin, božanjem, otipavanjem in na koncu lahko pride do penetracije, kar povzroči otroku telesne poškodbe ter še dodatne čustvene rane.

Velikokrat si pedofil izbere žrtev iz družine, kjer se otrok ne počuti razumljen in podprt, bodisi zaradi trenutne družinske krize, kjer so starši preokupirani s svojimi težavami, ali pa zaradi gospodarske situacije prezaposleni in odsotni. Tako je otrok lahek plen, saj mu ponudi vse razumevanje in podporo, katere nima v družini.

Zaradi zgrajenega prijateljskega odnosa je otrok v bistvu zapeljan in kasneje do osebe, katera ga je zlorabila, ne čuti jeze in sovraštva. Pogosto čuti krivdo in sram, zato večinoma otroci o tem molčijo. Otroci, ki doma nimajo podpore, ne bodo o tem nikoli spregovorili.

Pedofilijo izvajajo po navadi osebe, za katere bi si najmanj mislili in tukaj smo starši precej nemočni. Pomembno je, da otroka slišimo kaj nam pripoveduje, da vemo kje je, kam hodi in kje se največ zadržuje.

Zdravi odnosi naših otrok z drugimi odraslimi, so koristni za njegov socialni razvoj, vendar je potrebno otroka naučiti kje je meja, kar pomeni, da v odnosih in stikih z drugimi odraslimi ne sme biti nobenega dotikanja in božanja po intimnih delih telesa, kazanja pornografskih vsebin, fotografiranja samega otroka, opolzkega govorjenja in pogostih telefonskih pogovorov. Tukaj MORA otrok znati reči NE, s tem ga naučimo postaviti mejo in mu damo možnost, da se umakne, preden pride neizbežno.

Dejstva:
1. Pedofila je težko prepoznati, ker ne izstopajo.
2. Redko so nasilni, v glavnem podkupujejo in nagovarjajo.
3. Z otroki navežejo topel, prijateljski, zaupljiv in čustven odnos.
4. Do svojega cilja prihajajo počasi, vzajemno s krepitvijo odnosa ˝dodajajo˝ vsebine zlorabe (razkazovanje intimnih delov, kazanje pornografskih vsebin, božanje in otipavanje).
5. Večinoma si izbirajo žrtve iz družin, kjer se otroci ne počutijo razumljeni in podprti.
6. Otroci so v prijateljskem odnosu s pedofilom zapeljani, zato ne čutijo do osebe, ki jih je zlorabila nobene jeze in sovraštva, temveč krivdo, da oni sami niso dovolj dobri.

Dobro je vedeti:
1. Otrok mora imeti občutek, da je dom varna baza, kjer lahko zaupa vse, kar ga teži.
2. V odnosih in stikih z drugimi odraslimi ne sme biti nobenega dotikanja in božanja po intimnih delih telesa, kazanja pornografskih vsebin, fotografiranja samega otroka, opolzkega govorjenja in pogostih telefonskih pogovorov. Tukaj MORA otrok znati reči NE!
3. Otroka naučimo, da sam postavi mejo, ko prepozna, kam meri oseba, ki ima namen zlorabe.
4. Starši naj resno vzamejo otrokova pripovedovanja in pritožbe.
5. Otrok, ki doma nima podpore, bo težko povedal, da se mu karkoli dogaja.
6. Starši naj bodo pozorni kam otrok zahaja, kje se zadržuje, s kom komunicira in o kom govori, kot o svojem prijatelju.