Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Posnemanje-Obnasanje-Vpliv-Ideal

Veliko posnemanje sreda, 24. maj 2017 @ 05:02 CEST Uporabnik: Miran Zupančič Posnemanje je človeku v krvi. Do izraza prihaja na vseh področjih življenja. Vsak pozna koga, ki ga zaradi njegovega obnašanja predstavlja ali vpliva tako občuduje, da ga izbere za svoj ideal in ga posnema. Nenavadno pri tem je, če temu lahko tako rečemo, da lahko posamezniki zunajne značilnosti brezhibno posnemajo, na notranje odnose in motive oboževane osebe pa največkrat pozablja. Kje pa ostaja pri tem človek, ki se skriva za posnemanjem? Denimo, da je oboževani dosegel visoko duhovno raven, tako da predstavlja določen način življenja, po katerem živi. Njegovo življenje je popolnoma od snovnega in njegovih vrednot, je popolna predaja Kristusu in hoja za njim. Tak človek si želi, da bi njegov zgled popolnoma posnemali, torej notranje in zunajne. Prav gotovo si ne želi posnemanja svoje osebnosti, svojega obnašanja, načina oblačenja, ampak bo svoje privržence vspodbujal , da bi živeli kot on sam in hodili po poti na osnovi notranjega izvira, ki je prisoten v vsakem njegovih privžencev. Vzpodbujal jih bo samospoznanju , k spoznanju samega sebe Svaril bo pred posnemanjem njega. Opozarjal bo svoje privržence na nevarnosti posnemanja. Posnemanje namreč lahko hitro pripelje do utvare, da smo dosegli isto kot idol. V tej utvari se posnemovalec dobro počuti. Če ni že našel resničnega notranjega temelja se izgubi v zunajnih znamenjih in se jih oklepa. Ni nujno da je to slabo. Pogosto je namen dober, vendar se izkaže, da posameznik v svojem najglobjem bistvu še ni popolnoma buden in zares v skladu s svojim resničnim sebstvom. To duhovno jedro pa se umakne čim se utvara veča. Ne mora se prepustiti navideznemu polresnic in v dogmo povzdignenjemu nauku. Kje lahko še človek v sebi najde prostor , kjer lahko doseže in izpolni višji navdih? Kje je ta vrtinec energije? Kdor zares spoštuje " velike duhove" in jim želi slediti jih ne more bolj počastiti kot s tem, da v sebi zares "izprazni" navidezno modrost, da bi se napolnil s pravo, živo modrostjo. Kajti to je pot , ki je popolnoma osvobojena osebnega čaščenja, pot brez dogem. Le na tak način lahko priteka večno življenje v čas. Potreben je pogum, zelo veliko poguma, da opustimo staro , ki mu zaupamo in nam je drago! Prav tako je potrebno veliko poguma, da opustimo posnemanje in se popolnoma prepustimo resničnemu sebstvu v lastnem bitju, da bi prisluhnili milemu, čistemu glasu, ki nam pokaže lastno popolnoma novo pot. Znamenja niso potem več prazna oblika, ampak nastajajo iz lastne vzpodbuide. Resničnost in posnemanje sta si zelo blizu. In vendar ločujeta svetove. Kdor sledi notranji resnici, je nenehno na ostrini noževe konice. Posnemanje ima človek v krvi in lahko zavzame močno obliko vezanosti, ne da bi se tega zavedal. Posameznik je lahko prepričan, da je na pravi poti, ne da bi opazil, da je vse le še posnemanje. Pogosto je združeno tudi več stvari. Trdno se držimo starega in dragih spominov, zvesti samo preteklemu katerega moč se je izgubila, krati pa spoznavamo, da vsaka časovna prelomnica prinaša nove možnosti, zato je potrebna nova povezovanja. Med namenom vzpodbude na duhovni in na snovni ravni je velika razlika. Istovetenje z zunajno obliko življenja , ki traja stoletja dolgo, ni lahko premagati. Prelom s starim potrebuje popolno pozornost posameznika, ki ne želi biti več pogreznjen v naravo in posnemanje. Človek, ki išče "pravo pot" se mora vsak trenutek spraševati, kaj je njegov motiv, zakaj si želi vrniti k izviru življenja in kaj je pripravljen zato narediti. Njegova osebnost je največkrat popolnoma razvito orodje, ki lahko opravi koristno delo. Kljub temu pa mora človek na poti to bleščeče bitje v določeni meri žrtvovati, da bi lahko bil v življenju pod vodstvom živa duše. To je krizna točka , na keteri se mora nižji pricip podvreči višjemu principu. Potem rastoča dušna svetloba obsije luč osebnosti. Kdor hodi po tej poti in napreduje, bo doživel odziv duše, ki je resničen. Pogoj pa je , da mu postane osebni jaz popolnoma nepomemben. To je mislil Janez Krstnik z besedami: On mora rasti, jaz pa se manjšati (Janezov evangelij 3. 30). Kaj nastane iz človeka, ko je svojo osebnost žrtvoval novi neumrljivi duši? Ta duša ga bo vodila. Njene lastnosti, ljubezen in služenje, bo doživljal kot preprosto , vendar vseobsegajočo nalogo v svojem življenju. Ne bo ga več veselilo posnemanje življenja, saj duša tega ne zna Duša je to, kar ja! Duša odpravi vse utvare in posnemanje. Konec. Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog