Včasih težko razumemo ter prizadeti in zgroženi dojemamo dogodke, za katere izvemo iz medijev, ki uničujejo ali ogrožajo človeška življenja in naravo. Čeprav je to daleč od nas, v Ameriki ali drugje v svetu. Kadar pa doleti nas same ali naše najbližje kaj nevsakdanjega, se pa še toliko bolj sprašujemo, zakaj smo morali mi ali naši otroci to doživeti.

Tako se ob izgubi službe, nesreči na cesti, pljučnici, ločitvi in podobnih dogodkih  vedno znova vprašamo: "Zakaj se  ravno meni in ravno zdaj to dogaja? Saj sem vendar tako dober, pošten, sosed je pa lump, pa kar v redu živ ..."

Taka sklepanja in ugotovitve so seveda napačna. Vse, kar se je meni v mojem življenju zgodilo, ima svoj namen, svoje dobro v sebi. Tudi, če je bilo boleče. Vsaka bolečina, ki mi je bila dana, je le kamenček v mozaiku slike, ki ji danes rečem moja sreča, moja pot, moje sedanje, lepo življenje. Nič presenetljivega ni v mojem življenju. Le polno se ga zavedam. Živim vsak dan. Življenje čutim vsak dan. Res, da se smejem manj kot včasih, tudi jokam manj, strahove sem zamenjal z ljubeznijo, pesimizem pa z radostjo.

Spoznati sebe in svoje zmogljivosti pri iskanju življenjskih resnic je proces, ki lahko traja celo življenje. Pri samopotrjevanju mi je pred štirimi leti pomagal za marsikoga neverjeten dogodek. Prepričal me je, da sem na pravi poti, saj hočem dogodke sprejemati ne samo racionalno, ampak tudi spontano.

Tisto poletje sem večkrat prespal v šotoru na svojem vrtu. Dobro se počutim v naravi, posebno še med svojim sadnim drevjem. Spanje imam vedno dobro, v šotoru sem pa še toliko bolje spal. Komaj sem tiste noči zaspal, že me je nekaj prebudilo. Napol sem se dvignil v ležalniku in v medli luči cestne svetilke, ki stoji malo stran od šotora, med vhodom zagledal svaka, ki mi je z rahlim nasmeškom dejal: "Tako je!". Stegnil je roko kot bi se hotel rokovati in izginil.

V trenutku sem vedel, da je bila prikazen resnična, čeprav je pred dvema tednoma umrl. Vedno sva si bila blizu, zato se mi je tudi prikazal. S tem mi je potrdil marsikatero mojo misel in spoznanje o življenju po življenju. Vedel je, da potrebujem njegovi dve besedi. Vsak dan znova mi koristita. Kadar mi gre dobro ali ko trpim in nočem vsega sprejeti. Njegovi besedi TAKO JE sta mi bili dovolj, da sem brez nadaljnjih vprašanj lahko sprejel njegovo smrt, njegov odhod, brez vrnitve med nas, med njegove ljubljene.

Ne samo, da razumem in sprejemam njegovo smrt, tudi na vsa druga dogajanja okoli sebe gledam sedaj drugače. Kritike, ki bi me prej prizadele, sedaj sprejemam kot potrebno dejstvo na moji poti samouresničitve, pohval tudi ne jemljem tako samozavestno in resno kot pred to nočjo. Izginil je delček strahu pred jutrišnjem dnem, pred neznanim, tudi pred smrtjo. TAKO JE sta besedi, ki mi pomagata rasti, ki me spremljata na moji poti. Sta besedi, ki me delata drugačnega, tudi težje razumljivega za nekatere. Teh besed ne bi rad prespal ali pa pozabil. Preveč resnice je v njih. Resnice, ki bi jo moral slehernik upoštevati, ko mu ne gre vse gladko in jo tudi imeti za sprejemljivo.

Kako je lahko življenje enostavno, če ga jemljemo kot danost, kot dar, z vsemi dobrimi in slabšimi dnevi. Na vse, kar se nam dogaja lahko le rečemo: "Tako je!"  (ali zgodi se tvoja volja ali amen) in vse je lažje. Če smo le odprti do te resnice in ji verjamemo. Vedno znova preverjam vsebino teh dveh besed, že štiri leta. Kadar mi je lepo in tudi manj lepo. Resnica ostane. TAKO JE in nič drugače, je dejstvo. Vse, kar se je zgodilo in se bo zgodilo, je v načrtu, ki ga človek ne more spremeniti, spreminja lahko le sebe.

Seveda ne mislim nikogar napeljevati na apatičnost in na misel, da ne moremo ničesar spremeniti, in da je že vse naprej določeno. Le na težave pri sprejemanju udarcev življenja bi morali gledati drugače. Sprejeti težko situacijo, ki nam je bila dana in je bila nepredvidljiva, težka, usodna, je za materialnega človeka nesprejemljiva, nerazumljiva. Dokler ne bomo zmožni pogledati v vsebino teh dveh in podobnih besed, nam bodo vsi slabi dogodki, bolezen in smrt sovražniki. Ker je pa teh dogodkov kar precej, mogoče polovico v našem življenju, bomo kar pol življenja preživeli v strahu, v bojazni, da nekaj izgubljamo. Ne znamo ali nočemo videti resnice, ki pravi: "Tako je!".

Božidar Zajc
www.cdk.si/soutripanje