Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Zivljenje-Korist-Clovestvo




Živeti v korist človeštva

nedelja, 21. maj 2017 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Kaj resnično pomeni življenje v korist človeštva? Ali to pomeni, da bi morali preživeti večji del našega časa za medicinske raziskave ali v poskusu, da bi odkrili neko orodje, ki bi nas odrešilo dela? Ali bi to lahko pomenilo, da smo zaposleni s tem, kar imenujemo delo za druge? Ali to pomeni, da moram vedno dajati prednost drugim, da si vedno vzamem manjši del? Ali to zahteva, da podarim svoj denar in posest revnim ali tistim, ki so tega bolj potrebni kot jaz?

Gotovo ni nič od tega, kar smo omenili, brez vrednosti in koristi, še posebej, če je opravljeno iskreno. Še več, vse te stvari in še mnoge druge so lahko zunanji odsev neke notranje obveze za služenje človeštvu. Toda, to ni nujno tako. Obstajajo mnogi, ki raziskujejo le zaradi svoje lastne rasti in ugodja. Pišejo, skladajo, opravljajo družbeno ali celo “duhovno” delo, zaradi sebe.

To, kar počnejo, lahko, in pogosto tudi resnično pomaga človeštvu; toda ostaja dejstvo, da delujejo predvsem v svojo korist. Mnogi se celo posvetijo delu za druge zato, ker so nekje slišali, da “bodo zadnji prvi”, in prav to je tisto, kar si želijo - biti prvi. Raziščimo to vprašanje še globlje in se vprašajmo, kaj bi lahko bilo najbolj v korist človeštvu. To lahko precej zoži naš seznam in lahko navdihne mnoge, da bi začeli z “mirom” ali “ljubeznijo”. Brez dvoma bi za večino mir pomenil le konec vojne in ljubezen le čustvo. Ne glede na to, vse prej kot idealno definicijo, pa so takšne težnje vseeno daljnosežne in bi, če bi to bilo mogoče, predstavljale velik blagoslov. Univerzalna skladnost ne bi tila dosežena, vendar se bi vsi strinjali, da bi bile odstranjene vsaj posledice zla, to je, revščina, trpljenje in žalost bi se nehale na vseh nivojih. Do te mere bi bilo mogoče dogovor doseči sorazmerno lahko. Vendar pa bi se v zvezi z izvorom in zdravljenjem zla pojavilo toliko idej, predlogov in trditev, da bi, če bi o tem razpravljali na mednarodni ravni in vključili vse religije in šole mišljenja, lahko sprožili (vsaj) besedno vojno!

V Pismih Mojstrov Mojster Koot Hoomi piše: “... izvor vsakega zla, najsi malega ali velikega, je v človekovem delovanju, v človeku, katerega inteligenca ga usposablja za svobodnega predstavnika v Naravi. Ne povzroča bolezni narava, ampak človek. Njegovo poslanstvo in usoda v ekonomiji narave je, da umre naravne smrti zaradi starosti ... Hrana, spolni odnosi, pijača so vse naravne potrebe v življenju; pretiravanje pripelje do bolezni, revščine, trpljenja, mentalnega in fizičnega, ki je nato predano bodočim generacijam, naslednikom obtožencev, kot največje zlo ... Postanite požeruh, razuzdanec, tiran in postanete povzročitelj bolezni, človeškega trpljenja in revščine. Odpovejte se vsemu temu pa boste stradali, prezirani boste kot niče in večina krdela, vaših soljudi vas bo prisilila v trpljenje za celo vaše življenje. Zato ni niti narava niti neko namišljeno Božanstvo tisto, ki ga je treba obsojati, ampak človekovo naravo, ki je postala nizkotna s sebičnostjo. Dobro razmislite o teh besedah; odstranite vsak vzrok zla, ki ga lahko zaznate in mu sledite do njegovega izvora, in tako boste razrešili eno tretjino problema zla.”

Vsak ve, kaj običajno mislimo s sebičnostjo; za vsako ceno na prvo mesto postavljati sebe, biti primarno zaposlen s svojimi lastnimi potrebami in hotenji. Sebičnost je lahko tudi čisto čustvenega tipa, ko zahteva popolno čustveno zadovoljitev za sebe, pogosto na račun in zapostavljajoč druge. To je lahko nekaj tako preprostega kot je na primer poslušanje glasne glasbe, ker nam to ugaja, ne da bi pomislili na dejstvo, da to lahko moti druge. Obstaja tudi vrsta mentalne sebičnosti. Običajno se ne izraža očitno, ampak med vrsticami, ko pravimo, “moj pogled na stvar je Resnica, celotna Resnica, in nič drugega kot Resnica.” In namesto, da bi dodali, “tako mi Bog pomagaj”, raje dodamo, “Bog ti pomagaj, če se ne strinjaš”.

Obstaja pa še višja in daleč bolj nevarna oblika sebičnosti, o kateri govori tudi mojster K.H. On pravi, da so sebičnost, domišljavost in samoljubje v višjih principih “daleč bolj nevarne kot te iste napake v nižji, fizični naravi človeka.” On dalje pravi, da takšna notranja razvada na površini ni nujno vidna, in da obstajajo takšni, “ki so, ne da bi kdajkoli pokazali kakršenkoli zunanji znak sebičnosti, silovito sebični pri svojih notranjih duhovnih težnjah. Ti bodo hodili po poti, ki so jo enkrat izbrali, z očmi, ki so zaprte za vse druge interese kot le za svoje, in ne bodo videli ničesar izven ozke poti, ki jo je napolnila njihova lastna osebnost.” Notranja sebičnost je tudi posesivna, čeprav ne v zunanjem smislu. Ti ljudje so prepričani, da z zunanjo plemenitostjo, z vzdržnostjo in s spreminjanjem svojega zunanjega življenja v skladu z njihovo predstavo o duhovnosti dosežejo za sebe nebeško blaženost, znanje, moč in končno nirvano. Njihov motiv ostaja osredotočen na njih same in po Mojstru K.H., “je motiv vse”.

Po drugi strani pa radi razmišljamo, da življenje v korist človeštva pomeni, da se moramo lotiti nekega velikega duhovnega ali človekoljubnega dela. Radi verjamemo, da bi morali opustiti svoje posvetne posle in se posvetiti “duhovnemu” delu. Posameznikom, ki tako razmišljajo, se pogosto dogaja, da je skoraj v vseh primerih njihova zaposlitev popolnoma irelevantna. Mi lahko živimo v korist človeštva kot bankir, kot uradnik ali kot zdravstveni delavec; lahko pa smo tudi guru, teozofski delavec ali celo predsednik Društva, pa še vedno živimo le za lastno korist.

Zame življenje v korist človeštva ni toliko vprašanje človekove zaposlitve, ampak bolj drža uma. Je bolj notranja pozornost iz trenutka v trenutek, obveza, nagnjenje do in pozornost do občega dobrega.

Življenje v korist človeštva ne zahteva velikih zunanjih prispevkov človeštvu. Moramo se začeti zavedati dejstva, da lahko veliko več in trajnejšo škodo povzročimo s pogostim izražanjem jeze, potrtosti, vznemirjenosti, skrbi in nepotrebne razdraženosti. Z našo jezo, z našimi negativnimi čustvi, tako individualnimi kot kolektivnimi, smo delno odgovorni za svetovne vojne in terorizem. Bolj kot “Tega nebi smeli”, moramo delovati pozitivno za splošno dobro, na zunaj, ko nam to dopušča talent in okoliščine, in notranje, kjer je to daleč bolj pomembno in vedno mogoče. Tako je Mojster K. H. pisal učencu: “Poskusi napolniti mero vsakega dne s čistimi mislimi, modrimi besedami, prijaznimi dejanji.”

In na koncu, če je človek notranje čist, bo sorazmerno lahko poskrbeti za zunanjo naravo. Po drugi strani pa, če zapostavljamo notranjo sebičnost in delujemo le na osebnost, bomo le zamaskirali dejanski problem. Takšna ideja ni nekaj novega v teozofskem gibanju. Njen izvor je pripisan Jezusu, ko je videl, kako duhovni voditelji njegovega časa skrbno opazujejo zunanja pravila ravnanja, medtem ko zapostavljajo svoje lastno nečisto notranje stanje.

Če želimo živeti v korist človeštva, potem moramo to početi s čiščenjem sebičnosti naših duš in nevednosti umov. Tega ne moremo početi s križarskim pohodom za spreminjanje sveta, kot tudi ne le z meditacijo in študijem. To zahteva popolno preobrazbo. Zato je H. P. B., in mnogi drugi, poudarjala, da moramo živeti življenje, če želimo doseči modrost. Mi se lahko naučimo nekaj o teozofskih načelih, ne da bi se spremenili, vendar pa bo tako znanje v najboljšem primeru le površinsko. Intelekt lahko in mora dojeti načela, vendar pa je modrost več kot le intelektualno dojemanje. Porodi se, ko um, dejansko celotno osebnost, očistimo, povežemo in odpremo globlji naravi.

Modrost ni nekaj, kar lahko dobimo. Mi smo tako navajeni pridobivati stvari in menimo, da je modrost tudi proizvod, ki ga lahko pridobimo. Modrosti ni mogoče pridobiti. To ni nek predmet, ki bi ga lahko poiskali. To je bolj samo bistvo našega notranjega bivanja.

To je modrost, ki razprši vso nevednost.

Z redkimi izjemami, moramo mi šele doseči tako vzvišeno stanje popolne povezanosti. Ne glede na to sem resnično prepričan, da lahko vsak od nas naredi nekaj, da bi pregnal nevednost in sebičnost v nas samih in nato s svojim življenjem (veliko bolj kot le z besedami ) pomagal to razpršiti v drugih. Izbira je resnično vedno naša. Mi smo lahko, če želimo, vedno motivirani za obče dobro, lahko vedno mislimo nanj in se učimo postopno pozabljati nase.

Ed Abdil

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, June 1989. Izvleček iz The American Theosophist, December 1986, Wheaton, Illinois, U.S.A.

Prevod: Anton Rozman

Vir: http://www.teozofija.info

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Zivljenje-Korist-Clovestvo







Domov
Powered By GeekLog