Kaj resnično pomeni življenje v korist človeštva? Ali to pomeni, da bi morali preživeti večji del našega časa za medicinske raziskave ali v poskusu, da bi odkrili neko orodje, ki bi nas odrešilo dela? Ali bi to lahko pomenilo, da smo zaposleni s tem, kar imenujemo delo za druge? Ali to pomeni, da moram vedno dajati prednost drugim, da si vedno vzamem manjši del? Ali to zahteva, da podarim svoj denar in posest revnim ali tistim, ki so tega bolj potrebni kot jaz?

Gotovo ni nič od tega, kar smo omenili, brez vrednosti in koristi, še posebej, če je opravljeno iskreno. Še več, vse te stvari in še mnoge druge so lahko zunanji odsev neke notranje obveze za služenje človeštvu. Toda, to ni nujno tako. Obstajajo mnogi, ki raziskujejo le zaradi svoje lastne rasti in ugodja. Pišejo, skladajo, opravljajo družbeno ali celo “duhovno” delo, zaradi sebe.

Monika je stevardesa in pravi, da ji redna meditacija pomaga pri delu s prenapetimi potniki. "Delo v letalu je stresno. Potnikom se mudi, vendar pogosto prihaja do zamud. Napeti so zaradi zahtev hitrega življenja. Tudi bolj nesramni so. V letalu, polnem ljudi, se ta napetost zelo nazorno občuti. Stevardese jim skušamo pomagati, da se sprostijo in umirijo.

Spominjam se, da smo v prvem razredu letala nekoč imeli zelo razburjenega potnika. Vpil je na mojo sodelavko in malo je manjkalo, da ni vanjo začel metati tudi hrane. Zato sem se vmešala. Stopila sem k njemu in rekla: 'Videti ste zelo jezni. Kaj se dogaja?' Odprto sem mu prisluhnila in pokazala razumevanje za njegove težave. Dolgo časa sem ga samo poslušala.

Od rojstva do sedmega leta, sledimo vodstvu staršev. Naša glavna metoda učenja je učenje s posnemanjem. Ko nas imajo starši radi, se naučimo, da smo vredni ljubezni in podpore. Ko so odgovorni, se jim sčasoma naučimo zaupati.

Otrok, ki dobi v prvih letih dovolj ljubezni, postane dojemljiv in razvije sposobnost za prepoznavanje lastnih potreb. Čim trdneje zaupamo, da moremo dobiti, kar potrebujemo, tem bolj se zavedamo svojih potreb. Zanemarjen otrok se svojih potreb najpogosteje sploh ne zaveda.

Rumi pravi takole: »Tvoja naloga ni iskanje ljubezni, temveč odpravljanje vseh ovir, ki si jih v sebi postavil pred Njo.«

Vsak od nas ima strahove. Eni več, drugi manj. Navadno se pojavijo takrat, ko je po naši oceni, nekaj, kar nam je pri srcu, ogroženo. 

Nič novega vam ne bom povedala. Kar poglejte vase, ko ste se zaljubili. Takoj se vam je pojavilo cel kup vprašanj: ali bo šel, ali bo bolelo, kaj pa če, ali me ima rad-a, mi bo zvest-a… Kot da so se na vašem semaforju prižgale vse luči. Sprožijo se strah pred zavrnitvijo in zapuščanjem, negotovostjo, prepuščanjem, izkazovanjem ranljivosti, neuspehom, prešuštvom… 

Vsi, ki nam je že uspelo kaj manifestirati, lahko to potrdimo. Deluje. Pričeli smo z manjšimi željami.

Ali vedno deluje? Praviloma da. Kadar pa ne, obstajajo za to razlogi v nas samih, v našem razvoju na naši duhovni poti, predvsem pa gre največkrat za to, da si v resnici sploh ne upamo sprejeti večjih želja ali ciljev, a o tem drugič.

Danes želim osvetliti problem manifestiranja želja glede načina, kako to izvajamo.
Mnogi kreiramo ter se osredotočamo na želje in cilje in jih nato predamo vesolju - naj gredo, naj se realizirajo. A tu lahko nastane problem. Če predamo vesolju tudi energijo, ki je bila vključena v stvaritev predmeta , želje ali cilja, ki naj se manifestira, da mu predamo tudi to energija, se bo razpršila in bo uporabljena za kaj drugega. Če jo popolnoma spustimo, da gre, s tem sabotiramo možnost, da se nekaj manifestira.

Če mislite, da imajo zelo bogate ženske pri izbiri moških stroga merila, se ne motite. Kot pravijo, si želijo partnerja, ki bo vedel, kaj želi, in takšnega, ki bo imel vselej zadnjo besedo. Ste presenečeni?

77 odstotkov zelo bogatih žensk, ki se po političnem prepričanju prištevajo med demokratinje, želi moškega z enakim političnim prepričanjem. Raziskavo so naredili pri agenciji za spoznavanje in zmenkarije bogatih MillionaireMatch.com in ugotovili, da želijo ženske ob sebi konservativne moške.

Biti »seksi« za fante
Dekleta so »zasuta« s slikami, ki krepijo njihovo podobo spolnih objektov, fantje pa se učijo, da je prav to način, kako ravnati z njimi: »Prsate moramo postati že v rosnih letih. Biti moramo zelo suhe v zgodnejših letih in imeti določen videz. Kaj pa prehod iz osnovne v srednjo šolo? Imeti moraš popoln videz, moraš biti dekle, ki izstopa, o katerem se govori: »Oh, njo pa poznam.« Moraš biti priljubljen, čeprav v resnici to ni potrebno. Biti moraš otrok.« (Aleksandra, 16 let)

S pritiskom izgledati »seksi« je povezan tudi pritisk, da se moraš obnašati »seksi«. Razkazovanje samega sebe, kot znak spolne samozavesti ali kot nastop, ni mišljenje vseh, pa vendar mnogih mladih deklet. Za mnoga dekleta v opitem stanju je to, kot je na primer mogoče v videih »Girls Gone Wild« (Ponorela dekleta), velikokrat resnično zgolj nastop, pri katerem ne gre za njihovo lastno telo.

Piše: Nives Pustavrh v Vivi www.viva.si

Ali imate v svoji bližini osebo, pri kateri se zdi, da je njeno življenje veličastna predstava za druge? Zahteva ves čas pozornost in potrditev,  ne upošteva pa vaših želja in potreb? Se bojite izreči tudi konstruktivno kritiko, ker se bojite, da je ne boste razjezili? Je enkrat do vas prijazna, že v drugim hipi pa vas lahko popolnoma razvrednoti?

Morda ima ta oseba narcistično osebnostno motnjo, za katero v današnjem času trpi vse več posameznikov. Z  Biserko Ilin, dr. med., spec. psihiatrije, razgrinjamo ozadje nastanka te motnje in kaj je mogoče storiti, da (pre)živimo s takšno osebo.

Vsekakor je ena izmed temeljnih vsake duhovnosti je spoznanje samega. Tako je nad vhodom v Apolonov tempelj v Delfih napisano: »Človek, spoznaj samega sebe«. Ko iskalec stopi skozi ta vrata, lahko na drugi strani vrat prebere:«in spoznal boš svet in Boga«, ali drugače povedano:«in spoznal boš, da si Bog ti.« Če bi se človek poznal potem te besede ne bi bile napisane; se v resnici poznamo?

Dolga je razvojna pot od prvega pojava homo sapiensa, razumnega človeka, do današnjega, tako zelo stehniziranega obdobja. V današnjem svetu in človeku je ostalo malo duhovnega jedra. Kot posledica je v človeku velika praznina in trpljenje! In človek se vpraša, kdo sem, od kod prihajam, kam grem, kako in kaj bo?itd.

Za srečo ključna duševno zdravje in to, da imaš partnerja.
Ljudje so srečnejši, če so dobrega duševnega zdravja ali če imajo partnerja, kot pa če se jim na primer podvoji osebni dohodek, izhaja iz študije londonske School of Economics. Raziskovalci so v njej pregledali odgovore 200 ljudi ljudi na vprašanja o tem, kako različni dejavniki vplivajo na njihovo dobro počutje.

Kot so ugotovili, ljudi najbolj prizadene, če trpijo za depresijo ali tesnobo, medtem ko je k njihovi sreči najbolj prispeva to, da so v partnerskem odnosu, na spletu povzema britanski BBC.

Pred dnevi sem slišala, da naj bi bila Jezusa množica obsodila na križanje. Res mu je najprej vzklikala, a obsodila ga je jeruzalemska duhovščina, ker ji je podržal ogledalo njene zlorabe božjega imena, saj je molilnico spremenila v tržnico. Žal, tudi Pilat se je zbal vpliva visokih duhovnikov in je razsodil pod njihovim vplivom. Nahujskana množica pa je vedno zlahka vodljiva.

Kaj pa mi? Kje vse se naše občudovanje sprevrže v obtoževanje zaradi neuslišanih želja in pričakovanj v vse večje nasprotovanje in zaničevanje? Najprej v družini ob pričakovanjih in zahtevah do drugega ob neizpolnjevanju svojih dolžnosti, ko naj bi se le enemu cedila med in mleko. In odgovor drugega je podoben. Jezna križata drug drugega.

Človekova osebnost je nekaj zelo posebnega. Je nekaj najbolj izvirnega in samosvojega v človeku, zaradi nje postane človek enkraten. Zaradi lastne osebnosti je po eni strani on sam in se zato razlikuje od milijonov drugih ljudi. Denimo, da od stotih ljudi zahtevamo, naj narišejo hišo: vsakdo bo to naredil po svoje.

Po drugi strani pa je prav osebnost tista, ki gre v življenju pogosto predaleč in prepogosto pretirava. Prav naša osebnost je povod za mnoge težave, saj zase zahteva mesto, ki pa ji ne pripada. Ko otrok prvič uveljavi svojo voljo, so njegovi starši ob tem zelo ganjeni in nadvse ponosni. Toda kasneje pa bo ta ista volja v napoto tistemu harmoničnemu dogajanju, iz katerega se lahko razvije nova duša.

Ali se znamo uspešno postaviti zase?
Mislim, da si vsak od nas želi živeti po svoje; biti, imeti in početi ( v tem vrstnem redu), kar se nam zdi lepo, privlačno, pomembno, izpolnjujoče, smiselno… skratka vredno našega življenja.
Ampak ni vedno tako. Kadar ne živimo tako, kot bi si želeli, slejkoprej začutimo močno potrebo, da bi se postavili zase - da bi postavili sebe in svoje želje na prvo mesto.

V pogovoru z ljudmi vidim, da je mnogim zelo težko sebe postaviti na prvo mesto. Strah jih je, kako se bodo odzvali bližnji; doživljajo občutek krivde; napadajo jih dvomi, ali ni egoistično, če se postavijo zase in ali to sploh smejo. Dostikrat doživijo negativno izkušnjo, po tem, ko so se poskusili postaviti zase.

Piše: Neža Mrevlje v Vivi www.viva.si

Večja travmatska doživetja, ki povzročijo hudo posameznikovo prizadetost v različnih obdobjih življenja, stopnjah intenzivnosti in oblikah, marsikomu niso prihranjena. Helena je pred desetimi leti v nesreči v hribih izgubila moža. Vesna je v otroštvu preživela spolno zlorabo, fizično nasilje in zanemarjanje. Jože pa se je precej mlad, kar je še spodbudila prometna nesreča, zapil. Vsi trije, ki so z nami delili svoje soočanje s težkimi življenjskimi preizkušnjami, pripovedujejo o svojem procesu ugašanja bolečine.

JOŽE: SPREJEL SEM SVOJO NEPOPOLNOST
Kot otrok je trdno sklenil, da ne bo pil, saj ga je bilo sram zaradi očeta alkoholika, pripoveduje svojo zgodbo Jože. »A pri 15-ih letih se mi je ‚odpeljalo‘. Spil sem vse, kar so mi dali.« V najstniških letih je bil zelo uspešen alpinist. »Uspehe smo proslavljali, kar pa se je od kratkotrajnega popivanja počasi razvilo v resno pitje.«

Piše: Uroš Brumen v novi Hani www.revija-hana.com

»Tisto, kar čutimo – bije, tisto, kar čutimo – prepoznamo, tisto, kar čutimo – nas objame, tisto, kar čutimo – nas poljubi, tisto, kar čutimo – nas tolaži in tisto, kar čutimo – nas poboža … Tisto, kar imamo radi – je človek.« Vedno se nekako na prvem mestu pojavi vprašanje: Kje je začetek in kje je konec bivanja? Ali je začetek res tam, kjer se vse začne? Ali pa je konec le začetek oziroma neka nova priložnost, da se lahko v popolnosti izrazimo.

Človek ni le tisto, kar vidimo, človek je v resnici in zares nekaj več. To sem nekako občutil na lastni koži. Takrat, ko sem sredi meditacije, nekega lepega sončnega jutra, ko so od daleč dišali cvetovi češenj in brstele sveže pomladne trave, prvič tudi na svoji zavedni ravni občutil, kako sem svobodno poletel tja navzgor. Tja nekam, v neke druge razsežnosti.

Vsak na svoji poti, vsak svoj kreator, vsak skrbnik sebe. Postavlja se tudi vprašanje ali mi živimo življenje ali življenje živi nas. Kakšno vlogo igramo v tem življenju? Kakšna je naša naloga v tem življenju? Ali sploh smo na pravi poti?

Močna filozofska, vseživljenjska vprašanja, o katerih se lahko in zmore spraševati le malokdo. Kje pa najdemo čas za vsa vprašanja, v svojem že tako prezapolnjenjemu urniku. Treba je poskrbeti za osnovne življenjske potrebe. Sama nisem odgovorna samo zase, ampak moram poskrbeti še za celo kopico drugih ljudi, ki so odvisni od mene. Kaj pa kmetje?

Milijone let nazaj je narava ustvarila človeka.
Ustvarila nas je z namenom, da ji pomagamo oplemenititi
prostor za sobivanje vseh in vsega na zemlji.
Prostor, ki je dom vsem ljudem, živalim, rastlinam in mineralom.

Človek je najvišje razvito bitje na zemlji.
Naša odgovornost za skupen razvoj je s tem največja,
zato je izredno pomembno, da se zavedamo, kdo smo in zakaj smo tu.
Od tega védenja in spoznanja je namreč odvisno, kakšno je naše življenje.

Piše: Neža Mrevlje v Vivi www.viva.si

Kakšna je pot iz travme in kako je to mogoče preboleti, se z njo soočiti? Zakaj določen dogodek nekoga bolj zaznamuje kot drugega, ga obremeni in lahko tudi čustveno uklešči?
Odgovor na to psihiatrinja in pedopsihiatrinja Martina Tomori, dr. med., podčrtuje v prepletu več individualnih dejavnikov.

Na posameznikovo doživljanje, odziv in sposobnost premagovanja psihološke obremenitve tako ne vpliva le vsebina travmatičnega dogodka, temveč predvsem psihosocialne razlike v ranljivosti in odpornosti, predhodne izkušnje, razvite strategije za obvladovanje stresa, dejavni pristop k težavam in zunanji podporni dejavniki. 

Ste mislili, da so osebnostne lastnosti vaših otrok le stvar genov?
Strokovnjaki z Michigan State University so naredili raziskavo, kjer so ugotavljali, kako "nalezljive" so lahko osebnostne lastnosti. 

V raziskavi objavljeni v Journal of Personality and Social Psychology so ugotovili, da so otroci od prijateljev prevzeli nekatere osebnostne lastnosti. Tako so potrdili, da se osebnost oblikuje tudi glede na okolje in ni povezana le z geni.

Kako premagati meduzo?

Zdi se, kot da je v človekovi naravi nekaj, kar je vzrok , da vedno znova dela enake napake. Obstaja nekaj, kar kljub vsem prizadevanjem in izboljševanju preprosto spregledamo; nekaj, kar bi se moralo spremeniti v osnovi če hoče človek zares najti pozitiven odgovor na vse večji pritisk po samouresničitvi.

Kaj je v nam razlog za iskanje vedno novih dražljajev? Je to nezadovoljstvo z obstoječim položajem? Ali je to dolgčas, saj je rezultat prizadevanja vedno enak? Ali je to, kar ogroža človeštvo, zunanji vpliv? V znanstvenih, ezoteričnih in filozofskih krogih je znano, da se kozmične razmere spreminjajo in s tem tudi polje žarčenje našega planeta. Na življenjsko polje človeštva deluje novo žarčenje, ki je tudi rezultat prehoda iz obdobja rib v obdobje vodnarja.

Pred 13 leti sem začela spoznavati svet joge, meditacije in ostalih sprostitvenih tehnik. V času, ko sem bila najbolj raztresena in zmedena najstnica, mi je joga pokazala pot iz kaosa ter me usmerila na pot spoznavanja same sebe in prepoznavanja miselnih vzorcev in okvirjev, ki so me omejevali v odnosih in uresničevanju življenjskih ciljev.

Kot najstnica sem bila naučena da sem vedno prijazna, da skušam pomagati drugim, da se trudim in trdo delam, saj bo nekdo opazil moj trud in me nagradil. Veliko mi je pomenilo, da so me drugi imeli radi, da sem dobila pohvalo in da sem delala tako, kot se je spodobilo in pričakovalo.

Razmišljam, berem. Morda namesto koga od vas, vem pa, da je izredno pomembno v življenju se stalno izobraževati. Tako kot je vam blizu. Jaz počnem to z velikim veseljem. Zdi se mi, da se ljudje v nekih obdobjih življenja izgubimo in živimo avtomatično, kot roboti. In potem se nekaj let kasneje zbudimo in ne znamo več ven, vrtimo se v krogu in brezupno pogledamo leta življenja.

Velikokrat nas opozarjajo, da moramo živeti tukaj in zdaj. Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko se iz nje samo nekaj naučimo, prihodnosti ne moremo načrtovati, ker ne vemo, kdaj je naš finalni obračun, lahko si jo samo v mislih zrežiramo in zaželimo. Vmes na poti pozabljamo, kaj nas v življenju veseli, kaj smo radi počeli kot otroci in kakšni so bili naši talenti, katere so starši ali prepoznali ali pa ne, spodbujali ali pa ne.

Ker se že mrači, me je pravkar vprašal Peter: »A ti dam luč?«, predno se mi umakne, da v miru lahko pišem. Ja, prav to potrebujem, 'luč' – Djotiš mi daje luč. Djotiš me uči o življenju. Djotiš me uči živeti.

Tokrat se mi je porodilo vprašanje, ki je bolj namenjeno vam, v razmislek, in sicer, ali se lahko zares spremenimo? Vsak, ki mu postavim to vprašanje zelo z gotovostjo zatrdi, da ja, seveda. Pa se je res tako lahko spremeniti? Tu seveda ne govorim o spremembi spola, da ne bo pomote!
Ali se lahko spremenimo osebnostno? Odgovor je zares DA. Problem pa nastane, ker bi vsi želeli slišati preprost recept, takšnega pa ni, ker žal ni preprosto.