Rumi pravi takole: »Tvoja naloga ni iskanje ljubezni, temveč odpravljanje vseh ovir, ki si jih v sebi postavil pred Njo.«

Vsak od nas ima strahove. Eni več, drugi manj. Navadno se pojavijo takrat, ko je po naši oceni, nekaj, kar nam je pri srcu, ogroženo. 

Nič novega vam ne bom povedala. Kar poglejte vase, ko ste se zaljubili. Takoj se vam je pojavilo cel kup vprašanj: ali bo šel, ali bo bolelo, kaj pa če, ali me ima rad-a, mi bo zvest-a… Kot da so se na vašem semaforju prižgale vse luči. Sprožijo se strah pred zavrnitvijo in zapuščanjem, negotovostjo, prepuščanjem, izkazovanjem ranljivosti, neuspehom, prešuštvom… 

A ne samo v zaljubljenosti, tudi sicer so strahovi nenehno na preži. Poglejte današnji čas, ko vsi nekaj grozijo in kako grozno da je, ni denarja, ni služb, recesija, naravne katastrofe…  sproži se strah pred preživetjem; lahko nas obišče bolezen, ki je največkrat darilo in nas sili ali pomaga, da naredimo tiste spremembe, ki jih moramo – sproži se strah pred bolečino. V službi, kjer ste trenutno, se ne počutite dobro, delo, čas in ljudje vas izčrpavajo, a vi si ne upate narediti koraka v drugo smer. To kar vam je poznano, a četudi slabo za vas, vas strah pred lastnim izražanjem ne pusti naprej. 

Strah, ki nam je vsem skupen, je strah pred smrtjo in ta se kaže na različne načine in v nas sproža celo vrsto odzivov, le ti pa nas lahko motivirajo ali paralizirajo.

Ni pomembno, kakšne vse strahove nosimo v sebi, pomembno je le, da smo mu kos. Da bo pa temu res tako, potrebujemo soočenje s strahom, da si priznamo, da se o tem pogovorimo z osebo, ki ji zaupamo. Kajti ni nas strah situacij, največkrat nas je strah bolečine, a v odnosih psihološke bolečine.

Zagotovo ste že slišali, da tam kjer je ljubezen ni strahu, ni obratno, da se pred strahom tudi ljubezen skrije.

Strah pred zavrnitvijo in zapuščanjem je bil večji del mojega življenja reden spremljevalec. Največji in najgloblje zakopan pa je bil.  Jaz sama in vsi okoli mene smo mislili, kako močna in neobčutljiva sem, da zmorem vse, da se ničesar ne bojim, a temu še zdaleč ni bilo tako. Mislila sem, da če pokažem svojo ranljivost, negotovost…, da potem pa ne bom dobra.  Strah me je bilo bolj, kot sem si sama  sploh upala pomisliti, kaj šele priznati. A k sreči je tudi to minilo in prišel je dan, ko sem si ga priznala in zanj povedala tudi meni dragim.

Šele takrat sem lahko videla, koliko svoje energije sem porabila za to, ker nisem dovolila, da se moj strah razkrije, da ga sprostim in mu dovolim, da gre v svet. Bil je kot žoga, ki sem jo držala pod vodo. Bolj sem ga tiščala pod vodo, bolj je silil na površje. 

Z  odkritjem, razkritjem in priznanjem, t.j. soočanjem s strahovi ni šlo kot bi trenil. Potrebnega je bilo kar nekaj truda, a poplačan je bil.  Ko sem strah pred zavrnitvijo ozavestila in si priznala, sem ugotovila, da sem delovala nekako takole:
»Da bi preprečila zapuščanje in občutek, da sem zavrnjena, sem pogosto sama zapuščala. Odšla sem prej preden bi me lahko bolelo. Pomembno je bilo, da jaz odidem prva, da nisem zavržena ali zapuščena. Na začetku zveze je bilo vse lepo in želela sem biti čim več z izbrancem, a iz globine mojega bitja je kričal neartikuliran strah, da bom razodeta v vsej svoji nezadostnosti, navadnosti, pomanjkljivosti… Po vsakem odhodu je prišla izguba samozavesti, pojav negotovosti in iskanje partnerjevih napak, da bi lahko odvrnila pozornost od lastnih. To je bil začaran krog, ki sem ga morala najprej sploh zagledati, da se je lahko odvil.«

Strah pred zavračanjem je tesno povezan s strahom pred zapuščanjem in s prepričanjem, da »mene ni mogoče ljubiti«. V središču te predpostavke se nahaja občutek, da smo nepopolni in da bo vsak, ki nas resnično spozna na koncu odkril, da smo pomanjkljivi in da taki nismo vredni njegove ali njene ljubezni. Zelo pogosto tako prepričanje temelji na starševskih sporočilih »nisi dovolj dobra«, ne glede na to ali so bila izrečena ali ne, imajo otroci do potankosti izdelan senzor za neverbalno komunikacijo.

Občutek, da nismo dovolj dobri in da bomo zavrnjeni, predstavlja močno oviro za ljubezen. Izogibamo se popolnemu spoznavanju, bližini in intimnosti v strahu, da bo oseba, ki nas ljubi, odkrila »goljufijo«, dojela, da »mi nismo tisto, za kar se predstavljamo« in da smo daleč od »idealnega partnerja. Ta dinamika, dokler se z njo ne soočimo poteka na nezavedni ravni. Vedeti moramo, da ideal ne obstaja. Ozaveščanje strahov, njihovega obstoja nam lahko pomaga najti vzroke, ki se najpogosteje nahajajo v otroštvu. 

Ves moj trud in lekcije skozi življenje, so se obrestovale in osvobodila sem se strahu, ki je rovaril po globinah moje biti. Zdaj sebe in druge sprejemam takšne, kakršni smo in zdaj vem, da privolim samo na takšne odnose, ki so resnični in popolni ali k temu vsaj težim. Vem, da vedno obstaja možnost, da se strahovi uresničijo, da bom zapuščena, ampak vem tudi, če me kdo zapusti, ker je spoznal moje napake in slabosti, mojo nepopolnost,  vem tudi, da je ta oseba še vedno daleč od ljubezni, to je ljubezni, ki jo iščem sama.

Naj vam ob koncu še zaželim, da bi bili srečni, zdravi, brez velikih strahov, da bi našli mir v srcu in da sleherni dan veste kako dragoceni in edinstveni ste. Bodite to kar ste!

Tjaša Jeraj
Vir: www.mychi.si