Empatija

sobota, 20. maj 2017 @ 05:02 CEST

Monika je stevardesa in pravi, da ji redna meditacija pomaga pri delu s prenapetimi potniki. "Delo v letalu je stresno. Potnikom se mudi, vendar pogosto prihaja do zamud. Napeti so zaradi zahtev hitrega življenja. Tudi bolj nesramni so. V letalu, polnem ljudi, se ta napetost zelo nazorno občuti. Stevardese jim skušamo pomagati, da se sprostijo in umirijo.

Spominjam se, da smo v prvem razredu letala nekoč imeli zelo razburjenega potnika. Vpil je na mojo sodelavko in malo je manjkalo, da ni vanjo začel metati tudi hrane. Zato sem se vmešala. Stopila sem k njemu in rekla: 'Videti ste zelo jezni. Kaj se dogaja?' Odprto sem mu prisluhnila in pokazala razumevanje za njegove težave. Dolgo časa sem ga samo poslušala.

Videlo se je, da se je počasi  umirjal. Na koncu mi je povedal, da ga spominjam na njegovo hči. Takrat sem vedela, da sem ga umirila. Sedel je na svoje mesto in se pripel, nakar smo pristali. Na letališču nas je pričakala policija, vendar se jim ni bilo treba vmešavati. Po pristanku me je gospod poiskal in se mi zahvalil, češ da sem bila prva, ki mu je po dolgem času zares prisluhnila."

Tale izpoved zgovorno govori o tem, kakšno veliko moč ima empatija. Če znamo sočloveku prisluhniti, se vživeti vanj, mu biti v oporo, lahko marsikaj spremenimo oz. izboljšamo. Lahko bi rekli, da srčna pozornost oz. ljubezen globoko zdravi in dela čudeže. Sicer pa empatijo najbolj preprosto lahko pojasnimo s sposobnostjo vživljanja v drugega človeka (grška beseda 'empatheia' pomeni vživeti se), kar pa ne smemo razumeti kot sentimentalnega (pretirano čustvenega) poistenja s čustvenim stanjem druge osebe. Empatija je nevsiljiva pozornost, ki pusti drugemu, da je tak kot je. Je temelj pravilnega odnosa v komunikaciji. Povezana je tudi s sposobnostjo dobrega, celostnega poslušanja, ki je osnova za razumevanje drugega človeka.

V vsakdanjem življenju nam je bližje beseda simpatija (pozitiven čustveni odnos do osebe ali stvari, naklonjenost). Če nam je nekdo simpatičen, se z njim spontano, brez napora 'ujamemo', z lahkoto komuniciramo ter se pridružimo njegovemu čustvovanju in doživljanju. Vemo, da je nasprotje simpatije antipatija (nenaklonjenost, odpor do kake osebe ali stvari), ki pa temelji na odboju oz. nerazumevanju nekoga. Tako simpatija kot tudi antipatija temeljita predvsem na čustvenem privlaku ali odboju, ki ju čutimo do nekoga. Gre torej za samodejno odzivanje naše duševnosti.

Empatija pa je nadgradnja simpatije, saj ne gre zgolj za čustveno ujemanje z nekom, temveč za sposobnost, da doživljamo drugega skozi njegova dejanja, občutke, čustva,  misli in prepričanja. Če se odzivamo empatično, razumemo doživljanje posameznika, občutimo njegovo bolečino ali radost, vendar se ne poistimo z njegovim stanjem, svojo čustveno identiteto znamo razločiti od čustvene identitete drugega. Morda bi sami ravnali popolnoma drugače, morda niti ne zagovarjamo njegovih dejanj, vendar se lahko vživimo v njegovo dojemanje, videnje ali stisko ter ga sprejmemo takega kot je. Pri tem sprejemanje ne pomeni zgolj ozkega razumskega dojemanja, temveč se razširi in zaobjame sočutje našega srca. Empatija namreč izvira v človekovem notranjem jazu, ki je sočuten do vsakega bitja. Če gojimo stik z notranjim jazom, npr. z redno meditacijo, postopoma postajamo bolj nesebični oz. vzpostavimo pravilno ravnovesje med sebičnostjo in nesebičnostjo. Lahko bi rekli, da nam meditacija 'odpira' srce in naravno širi naše zavedanje tudi na druge.

Empatija je v primerjavi s simpatijo tudi bolj objektivna, saj omogoča videnje tako imenovane meje odgovornosti. Gre za mejo, ki v odnosih ločuje našo odgovornost od odgovornosti drugega. Naša odgovornost v medsebojni komunikaciji in odnosih je vse tisto, kar oddajamo na fizični, čustveni in miselni ravni oz. kar je odvisno samo od nas in samo mi lahko spremenimo. Za simpatijo ali antipatijo pa je značilno, da nas lahko zelo zavedeta, ker močno obarvata naše doživljanje ali mnenje. Vsi vemo, da če nam je nekdo simpatičen, smo mu pripravljeni marsikaj oprostiti oz. ga razumeti, če pa nam je nekdo antipatičen, zoprn, če ga 'ne moremo', že zaradi storjene malenkosti lahko zaženemo vik in krik. Če se v veliki meri ravnamo po tem, koliko so nam (oz. nam niso) ljudje simpatični, to pomeni, da smo zelo ujeti v mehanizme delovanja svoje duševnosti. (Duševnost se do vsake stvari opredeli: tisto, kar je prijetno, privlačno, tistega si želi še, kar pa doživlja kot neprijetno, odbojno, tega se v velikem loku izogiba.) Naše srce pa vidi stvari precej drugače kot naša duševnost (in naš razum) - mnogo bolj celostno, pravično, odgovorno ...

Z empatičnim vživljanjem lahko stopimo v 'kožo' nekoga drugega zato, da ga razumemo in pri tem ni pomembno ali gojimo do njega simpatije ali antipatije. Res je, da če nam je nekdo simpatičen, bomo tudi lažje razumeli njegova doživljanja in izkušnje in razvijali empatijo. Toda v odnosih je empatija prava pot tudi takrat, ko jo razvijamo do nekoga, ki nam ni posebno simpatičen, pa z njim delamo, smo v sorodu ali pa smo kako drugače povezani v odnos. Prava sposobnost empatije obogati simpatijo in odpravlja antipatijo oz. negativne sodbe o drugih. Velja pa dodati, da se preko empatije razvija pravo sočutje srca, ki izhaja iz notranjega jaza, kjer mi nismo središče vsega, ampak postanemo odprti do drugih bitij. Sposobni smo se uglasiti z živostjo drugega bitja. Prepoznamo, da drugi, prav tako kot mi, hrepeni po radosti in sreči.

Empatija nam v življenju lahko dela težave zato, ker smo v glavnem odraščali v okoljih, kjer so bila čustva zanikana na tak ali drugačen način. Gotovo se boste spomnili, kako so vam starši ali drugi odrasli večkrat dejali: "Ne bodi žalostna! Ne jokaj, saj je vse v redu! Naj te ne bo strah, pojdi in stori tako kot drugi! Če se boš jezil, te mamica ne bo imela rada!" Tako se s čustvi nismo zares soočili, ne znamo prisluhniti njihovi sporočilni vrednosti in jih seveda tudi ne obvladujemo. Tako kot ravnamo s svojimi čustvi pa največkrat ravnamo s čustvi drugih ljudi. Ker se empatije učimo preko vživljanja v čustva drugih, se moramo najprej odpreti sebi ter svojim občutkom in čustvom. Pri tem nam je v pomoč zavedanje. Večkrat čez dan lahko za nekaj trenutkov zapremo oči in skušamo občutiti, kaj se dogaja v naši duševnosti: kakšni občutki se porajajo, kakšna čustva, razpoloženja. Ne upirajmo se tem zaznavam, bodimo le odprti in jih sprejmimo, kar pa ne pomeni, da se jim prepustimo, da samo one usmerjajo naše življenje.

Pogosta ovira za razvoj empatije  je tudi naše  prepričanje, da so drugi ljudje takšni kot mi. Tako nasedemo lastni napačni predstavi, da drugi ljudje čustvujejo, razmišljajo in se odzivajo enako kot mi. To nas vodi do posplošitev, sodb in nestrpnosti. Včasih naredimo kaj z najboljšim namenom za drugega, vendar se on potem ne odzove tako, kot bi pričakovali ali si želimo. Potem pa pravimo, da nam ni hvaležen. Marsikdaj pa je tako, da se premalo vprašamo, kaj bi drugi v določenem trenutku zares potreboval. Preveč izhajamo iz sebe in iz tistega, kar mi mislimo, da je dobro za nekoga. Pravijo, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. Koristno se je torej čimvečkrat vprašati: Kaj s svojim ravnanjem (govorjenjem, čustvovanjem, razmišljanjem) povzročam drugemu? Kaj bi drugi ta trenutek zares potreboval? Če nam je težko najti odgovore na ti dve vprašanji, si lahko pomagamo tako, da si sebe zamislimo v situaciji, v kateri je drugi. Skušamo začutiti, kako bi se sami počutili v njej. In vprašajmo se, kaj bi mi potrebovali takrat oz. kako bi se odzvali, če bi nam nekdo rekel ali naredil nekaj takega, kar mi nameravamo drugemu. Je to res tisto, kar bi potrebovali? In tudi če je, ne pozabimo, da je drugi še vedno drugi, da je povsem drugačen od nas, iz drugega  'mesa in krvi', da ima za seboj svoje izkušnje, svojo zgodovino, da nosi svoj križ ... Lahko pa tudi izrazimo svojo negotovost: da bi radi pomagali, vendar pa smo v dilemi, kaj storiti in prosimo drugega, naj nam sam pove, kaj potrebuje. Največkrat to ni nasvet ali 'pametovanje' oz. citiranje izrekov iz knjig, ki smo jih prebrali (morda jih celo ne razumemo najbolje), pač pa topla, srčna pozornost, občutek, da si sprejet, takšen kot si, da je ob tebi nekdo, ki te razume, ki te ne obsoja in tudi ne deli nasvetov. Preprosto samo je v oporo. To je tista ljubeča pozornost, to je pravo sočutje srca, ki ve, kaj in kako storiti. S svojim srčnim razumevanjem tako dajemo podporo in pomoč, da lahko posameznik sam poišče ključ za rešitev določenega problema.

Na pravilno pozornost in odprtost do sočloveka naj nas opominja tudi stara indijanska modrost: "Če hočeš resnično razumeti drugega človeka, moraš najprej prehoditi miljo v njegovih mokasinih. Vendar tega ne moreš narediti, če najprej ne sezuješ svojih."

Boštjan Trtnik, Šola čustvene inteligence
www.cdk.si/soutripanje

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Empatija-Napetost-Meditacija-Pomiritev