Thomas Edison je nekoč dejal radovednemu novinarju, da je poskusil čez 10,000 različnih materialov in pristopov za novo inovacijo – električno žarnico. Novinar vpraša Edisona kako se sooča s tako velikim številom porazov pri svojem delu. »Porazov?« odvrne Edison. »Saj nisem izgubil. Kar sem naredil je to, da sem 10,000 poskusov bliže delovanju električne žarnice.« Kar bi večina ljudi imenovala poraz, je Edison imenoval proces inovacije.

Zmožnost, da sprejmemo tako imenovan poraz enostavno kot informacijo in potem narediti popravke z notranjo preobrazbo, je redkost. Ampak je ključna za uspeh. Sprejeti poraz ali kritiko ni nikoli lahko, ampak ljudje, ki to zmorejo nikoli, prav zares nikoli ne morejo biti neuspešni.

Bilo je obdobje v mojem življenju, ko sem preživljala strašne dileme, dvome, strah in osamljenost. Počutila sem se kot da sem sama na svetu. Deloma je bilo to res, kajti odšla sem delati v tujino, daleč od doma in družine. Moram priznati, da takšne osamljenosti prej nisem poznala.

Nekega jutra sem odšla na sprehod, da preženem otožne misli. Hodila sem po ogromnih avenijah in opazila skromno stojnico z knjigami, ob njih je na stolčku sedel starejši sivolasi mož. Pritegnil me je in nevede sem korak usmerila proti njemu.

»Vedno imaš na izbiro dve možnosti, in ko eno izbereš, se ti spet odpreta dve možnosti,« mi je sošolec iz srednje šole nekoč predstavil svojo življenjsko filozofijo. Takrat se mi je zdela zanimiva (kakršno se mi je zdelo tudi marsikaj skrajno trapastega), a nič posebnega (kar sem menil tudi za marsikaj edinstvenega).

Kljub temu, da ji nisem posvečal pozornosti, me je vse odtlej spremljala. Srečeval sem jo na najbolj nepričakovanih mestih, včasih jasno kot beli dan in drugič zakrito kot Afganistanka. Če sem ji pustil, je vedno znala pocukati za pravi krak gordijskega vozla, da se je vsaj zmehčal ali zmanjšal, če že ne odvozlal (včasih ji nisem pustil, ker sem se hotel sam igrati z njim).

Z vsem spoštovanjem do ljudi, ki so na moji poti spoznavanja duhovnega sveta primaknili nek delček, ne morem preko tega, da že 25 let poslušam in berem zelo podobne stvari. Že pred 25 leti je bilo nujno, sedaj, v tistem času narediti nekaj velikega, veliko spremembo v pomembnejših odnosih, da bomo lahko živeli srečno naprej.

Odkar razmišljam o osebnostni rasti na tem področju vidim, da so"problematične" iste zgodbe. Problematični so partnerski odnosi, pa odnosi v službi, težave s starši, otroci, družino in prijatelji. Splošno je pomenilo delo na sebi, oditi iz problematičnega partnerskega odnosa, menjati službo, postavljati meje staršem ,svojim otrokom in prijateljem. Da, vse to je na nek način pomembno na poti do harmoničnega življenja. Vendar, jaz se danes sprašujem, kakšna  je razlika med"težavami" pred 25 leti v vseh teh odnosih in DANES?

Zakaj je nujno in potrebno pozdraviti vse to?
Dokler ne pozdravimo travm, bolečin in stisk iz otroštva, nismo sposobni in nismo zreli za pravo partnersko zvezo, niti imeti zdravega razmerja z otroci, prijatelji, znanci, sodelavci in širšo družbo.

Kaj nam to povzroča?
Zaradi bolečih in nezdravljenih izkušenj smo v neskladju s samim seboj,ves čas v neravnovesju in v stalnem prikritem stresu. Naša notranja moč ni razvita, kot je treba, pretok energije v telesu je moten, kar pogojuje razvoj številnih fizičnih in psihičnih obolenj, živčnosti, depresije, agresije, žalosti, neodločnosti, šibkosti, neljubljenje, nesprejemanje, nevrednotenje sebe in nizko samopodobo.

Sodobni človek živi v iluziji-utvari. Beseda utvara se nanaša na varanje čutov, na sanjsko podobo ali predstavo, ki bi jo rad uresničil, ali pa na predstavo ali načrt, ki se ga ne da uresničiti.

Človeka goljufajo njegovo lastni čuti. Ustvarjajo mu utvaro sveta, ki pa sploh ne obstaja. Oblegajo ga z neresnični vtisi. In tega se človek oprime. Premišljuje o vtisih. Sanja o njih in sanje ga zapeljujejo. Končno se pokaže, da njegova pričakovanja izginjajo v dimu in da ni dosegel zastavljenega cilja.

Morda bo kdo, ki me pozna, sedajle pomislil, da bom naredila promocijo za svojo stran na Facebooku. Pred približno štirimi leti mi je bilo v nekem trenutku vsega dovolj. S komerkoli sem se pogovarjala, vedno je bilo vse obarvano nekam negativno. Samo ljubo pritoževanje nad vsem mogočim, kako mi v življenju nič ne uspe, česarkoli se lotim, mi spodleti, sploh ne vem, kaj ves čas delam narobe, ni denarja, ne morem shujšati, ne dobim dobrega partnerja, s svojim se ves čas kregava, otroci so nemogoči in podobno.

Pa ne govorim o težavah svojih klientov, od katerih se kot terapevt seveda čustveno distanciram, da lahko kakovostno opravljam svoje delo. Taka je bila tematika pretežnega dela mojih zasebnih pogovorov s prijatelji in znanci.

Ali sem že prestara? Za karkoli že.
Od začetka smo se morali boriti z 'saj si še premlada', zdaj sem pa že počasi na točki, ko se moram boriti z 'saj si že prestara'. Ja, vmes pa tudi nimamo prav veliko lufta, pa še tako hitro mine, da ko se ozreš, ne veš kdaj je šlo. A vse je odvisno od točke našega opazovanja ali točke našega fokusa.

Morda sem res prestara, da bi sama šla v peskovnik in se igrala z lopatkami. A zanimivo, da nisem prestara, da to isto naredim s svojimi vnuki, ki ne vem, če jih bom sploh kdaj imela, saj moj sin že zdaj govori, da ne bo imel otrok, da noče v ta svet spravljati novih nedolžnih bitij (komentarju, da ga razumem, se vzdržim!). No, pa vendarle, tudi z vašimi otroci in vnuki se grem lahko igrat, ni problema, še z velikim veseljem, saj so mi mali raziskovalci, še nezapackanih misli, zelo všeč in se rada z njimi menim.

Vsak človek je v življenju iz trenutka v trenutek postavljen pred izbiro. Kaj in kako bo izbral je njegova svobodna volja. Kdor izbere pravilno vzstopi v krog zmagovalcev, kdor izbere napačno naj se iz tega kaj nauči in poskusi znova.

Človek se tako iz dneva v dan srečuje z ovirami tega sveta. Ovire pa so pravzaprav bridki blagoslov boga našega očeta, ki nas vodi od trpljenja do razsvetljenja. Človek je bitje svobodne izbire in kdor sledi poti ljubezni, miru in zadovoljstva, ta bo izpopolnitev tudi dosegel, kajti ljubezen, mir in zadovoljstvo so vzvišena stanja našega notranjega bitja, ki je popolno v vsakem pogledu.

Resnična zgodba

Andreja, poročena 30 let. Njen mož glasbenik je bil zelo veliko odsoten, saj je igral na raznoraznih zabvah, dogodkih in užival v družbi lepih deklet, njo pa kritiziral, da je nesposobna in debela.

Andreja je večino vikendov, preživela doma, prala, likala, kuhala in skrbela za otroke. Vedela je, da jo mož vara in to jo je žalostilo,  in jo spravljalo v depresijo, zaradi česar je bila večino časa nesrečna, kar se ji je kazalo tudi na zunanjosti. Zaprla se je vase, bala se je novih in novih kritik, na račun njene nesposobnosti in primerjanja, kako so druge lepe ženske.  Zredila se je, počutila se je nemočno,  počutila se je naljubljeno in nevredno.

Če se boste pred otrokom po naključju ali celo namerno sporekli s partnerjem, mu lahko povzročite stres, ki vodi v fiziološke bolezni. Starši, ki se prepirajo, lahko negativno vplivajo na duševno zdravje otrok, raziskovalci pa zdaj trdijo, da lahko prepiri povzročijo tudi fiziološke spremembe.

Znanstveniki z univerze University of Rochester (New York) so preučili 206 otrok, večinoma belcev, ki so bili izpostavljeni simuliranemu telefonskemu prepiru med njihovimi starši. V njihovi slini so merili spremembe glede prisotnosti kortizola, hormona stresa.

Vedno znova se vračam nazaj v preteklost in obujam kako je bilo.
Obujam stare rane in iščem njihovo ponovitev v sedanjosi.
Vedno znova sem ogrožena zaradi preteklosti, ne znam popustiti in iti naprej. Pa se sprašujam kaj me zadržuje tam.

Ne znam odpuščati stare grehe pod pretvezo, da sem samo previdna in hočem biti sigurna, v resnici pa ne ne znam sprejemati ljubezni in vztrajam v okoliščinah, kjer mi moj ego lahko vedno znova zadaje bolečine.
Bojim se spustit, nenehno se oziram nazaj za smernice za naprej. Bojim se, strah me je, ker ne zaupam.

Človeštvo se skozi dolga časovna obdobja razvija, raste in pridobiva nova spoznanja. Na prvi pogled se zdi, da smo presegli naše prednike. Vendar tradicija hrani globoke izkušnje, na katere v »novem svetu« radi pozabljamo.

Pogosto se bomo vračali v preteklost, toda ne zaradi žalovanja za lepimi starimi časi in želje, da bi se ti spet vrnili. V preteklost se bomo vračali zato, da si naberemo izkušenj in novih moči za pot, ki je pred nami.

V današnjem času primanjkuje velikih idej, ki bi vodile ljudi, ker ni velikih vizionarjev. Vse postopoma drsi v povprečnost, banalnost, stereotipe, vse je relativizirano. Čeprav se pojavljajo zahteve po različnosti, "avtentičnosti" in "originalnosti", so vse to ponavadi le zaplate preko starih preživetih oblik.

Kot oseba, ki delam z ljudmi imam zelo izostren čut za poslušanje in čutenje besed in energije, ki je za njimi. Večina stvari začutim in ne dovolim, da gredo neopažene mimo mene.

Pri pogovoru s stranko, ki sem jo spoznala že zelo dobro, sem opazila, njen način komunikacije s svojo 7 letno hčerko. Med samim pogovorom z menoj, je izražala veliko nezadovoljstva nad njo, in tu sem ji dala takojšnje opozorilo oz. razumevanje. Gospa ima čudovit dom in čudovito hčerko, katera uživa zunaj na vrtu a kot mala punčka, pogosto kaj rabi iz hiše, zato gre stvari iskat v hišo….  torej, med najinem pogovorom, o čisto drugi temi, zaslišim gospo, kako zakriči na svojo malo Kristino. “Ne, hodi v čevljih po hiši!”

Iskrena resnica je zelo pomembna, saj do potankosti zrcali odnos do nas samih in do vsega kar se nam dogaja. Bolj smo iskreni v mislih in dejanjih, bolj živimo v resničnem svetu. Vse kar nas obdaja postane resničnejše, bolj stopimo v stik sami s sabo in močneje začnemo zaznavati svojo lastno resničnost. Če smo pozorni, dejanja in misli, ki jih izražamo z iskrenostjo budijo čisto posebne občutke, take, za katere bi lahko rekli, da smo v zelo tesnem stiku s samimi sabo in svojo pristno naravo.

Takrat se nam tudi okrepijo naše zaznave, tega kar se nam dogaja, bodisi v okolici ali znotraj nas samih. Postanemo pristnejši, bolj povezani s svojo notranjostjo in verodostojnejši. Mnogi bi to poimenovali kot večja prizemljenost. Trdneje stojimo na tleh, v naš um pride jasnost, naše misli so bolj osredotočene… Boj vemo, kaj bi radi in to tudi izražamo z neko novo jasnostjo in ostrino, ki prebada strukture, ki so se nam prej upirale.

Zaupanje včasih morda predstavlja razkorak med nami in drugimi ljudmi. Zaupanje je v prvi vrsta vera v nas, ne v druge in ne od drugih. Lahko si medsebojno pomagamo, da gojimo zaupanje v sebe, si pošiljamo misli zaupanja.

Pomembno je, da čustvo zaupanja raste v nas. Je vera, da lahko in da zmoremo, da smo sposobni tistega, za kar se odločimo. Odločimo se zaupati sebi in v sebe. Naj bodo najčistejše misli naše vodilo v zaupanje.

Naj zaupanje začutimo v trebušnem predelu. Vso toploto, ki je v nas spustimo v trebušni predel in samo bodimo ter zaupajmo sebi. Zmožna/en sem zaupati sebi. Vsako moje dejanje je zaupanje v lepoto življenja. Zaupajmo, da se vse dogaja v naše dobro. Vsak dogodek je izraz našega zaupanja. Postanimo odgovorni za lastno zaupanje.

Posvet o psihičnem zdravju, Stanford, 2012

Zadnje predavanje je bilo posvečeno odnosu med telesom in duhom, povezavi med stresom in boleznijo. Vodja oddelka za psihiatrijo v Stanfordu je, med drugim, poudaril, da je najbolje, kar lahko moški stori za svoje zdravje, to, da ima sopotnico, medtem ko je najbolje, kar lahko stori ženska za svoje zdravje, to, da ima prijateljice. Kljub temu da se je celoten avditorij zasmejal, je gospod ostal resen.

Ženske imajo med sabo različne odnose, iz katerih se gradi podporni sistem, ki jim omogoča in pomaga premagovati stresne situacije in težave v življenju. Fiziološko gledano: gre za to, da druženja žensk s prijateljicami povzročajo večje proizvajanje serotonina. To je posrednik (nevrotransmiter), ki pomaga v boju z depresijo in zaradi katerega se človek dobro počuti.

S Heidemarie Schwermer se je pogovarjala Andrea Bistrich.

Heidemarie Schwermer je dvajset let delala kot psihoterapevtka in učiteljica, preden se je leta 1996 odločila, da se loti eksperimenta živeti brez denarja. Poskus, ki naj bi trajal eno leto, je medtem postal način življenja te sedemdesetletnice. O življenju brez denarja je napisala tri knjige, imela številna predavanja in bila gostja v pogovornih oddajah.

Njena prva knjiga The Star Money Experiment, ki je prevedena v številne jezike, je dobila leta 2008 nagrado za mir Tiziano Terzani, leta 2010 pa je bil premierno prikazan dokumentarni film italijansko-norveške produkcije o njenem življenju. S svojim načinom življenja brez uporabe denarja želi spodbudno vplivati na razvoj bolj pravične in enakopravne družbe.

Stres je postal eden izmed najbolj pogostih in razširjenih zdravstvenih  težav 21. stoletja. Stres ima močan vpliv na vsak aspekt našega dne in noči - od motenj presnove, občutkov tesnobe in depresije do fizične bolečine in nespečnosti. Vendar pa je doživljanje stresa tako naravno kot je doživljanje sreče ali žalosti.

Kako stres zaznavamo in doživljamo določa način, na katerega reagiramo. V situacijah, ko je ogroženo naše življenje, je naš odziv na stres ne le zaželen, temveč nam lahko celo reši življenje. Pod takšnimi pogoji zaznavamo naš odziv na stres kot nekaj  pozitivnega in smo presenečeni nad našimi reakcijami. Postavljeni smo bili pred oviro in znali smo odreagirati na zdrav način ter se z oviro primerno spopasti.

Glasba dejansko ni skakalna palica, s katero lahko preskočimo široki tok med navidezno in resnično izpolnitvijo hrepenenja, kljub svoji lepoti, ne more zagotoviti trajne tolažbe. Resnica in svet sta za to prevelika in nedojemljiva.

V srednjem veku so melanholijo imeli za nekaj pozitivnega. V srednji in vzohdni Evropi so jo cenili. Danes gledami na melanholijo kot na čustveno stanje, ki ga moramo premagati. Še v času renesanse so tak značaj imeli za zank duhovne kvalitete.

Pred nekaj meseci mi je na vrata pozvonil moj najboljši prijatelj. Ves neurejen, medlega pogleda in popolnoma bled je vstopil, ne da bi me sploh pozdravil in se je vrgel naravnost na zofo.
»Ravnokar sem storil največjo napako v svojem življenju,« je izdavil v enem dihu.
»Zdi se mi, da bom zato izgubil Martino in resnično potrebujem tvoj nasvet.«

»Povej mi in poskusil ti bom pomagati,« sem mu rekel.

'Invalid' ali 'oseba s posebnimi potrebami'? 'Kreten' ali 'oseba z vseživljenjskimi motnjami v delovanju ščitnice'? 'Butelj' ali 'oseba z motnjami v duševnem razvoju'? Kripelj' ali 'oseba z oteženim gibanjem zaradi poškodbe'? 'Mutec' ali 'nema oseba'? 'Špeglar' ali 'slabovidna oseba' (moja kategorija, da mi ne bo kdo očital, da sem pameten glede drugih)? 'Pritlikavec' oz. 'liliputanec' ali 'oseba majhne rasti'?

'Norec' ali 'duševno bolna oseba' in 'norišnica' ali 'bolnišnica za duševne bolezni'? 'Bolnik' oz. 'pacient' ali 'hospitalizirana oseba' oz. 'klient'? 'Peder' oz. 'lezbijka', 'homoseksualec' ali 'oseba s spolnim nagnjenjem do oseb istega spola'? 'Črnec' ali 'podsaharski Afričan'? 'Indijanec' ali 'ameriški staroselec'? 'Kurba', 'prostitutka' ali 'oseba, ki spolno občuje za denar'? 'Izdajalec' ali 'domobranec'? 'Terorist' ali 'partizan'? …

Pomembno vprašanje za začetek – če so spremembe dobre za nas, zakaj se večina ljudi boji spremeniti? Zavedati se moramo, da se vse spreminja, prav vsak trenutek.
Mnogi se zaprejo vase, ko gre za velike spremembe, ki jih dojemajo kot negativne. Vedeti bi morali, da si ob vsaki spremembi, ki jo povzročamo sami ali ne, lahko izboljšamo življenje.

Ko se z njo soočamo, imamo dve možnosti. Lahko sprejmemo spremembo in vstopimo v novo poglavje življenja ali pa se ji odrečemo in ostanemo v preteklosti. V redu je, če si ne želimo spremembe, vendar mora biti za to zavestna odločitev.