Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20090723213858163

Ob ločitvi ne pozabite na otroka četrtek, 19. april 2018 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Ločitveni postopek je boleč že sam po sebi, saj odločitev o tem, da boste zaživeli brez nekdaj tako ljubljene osebe, spremljajo trenutki, ki nas še dolgo po tem spremljajo v življenju. Vse to se dodatno zaplete, če so del ločitvenega procesa tudi otroci. Obupani starši se nemalokrat vprašajo, ali zaradi otrok ostati v ne več srečnem zakonu ali postaviti v ospredje svojo lastno srečo. Običajno pa velja, da se s tem, ko najdete nov ritem življenja in ste ponovno lahko srečni, izboljša tudi počutje vaših otrok. »Le malo človeških odnosov je vplivnejših od tistega, ki ga imenujemo zakon. Zato je tudi le malo stvari tako razdiralnih, kot je razveza zakona,« pravi Debbie Ford v knjigi Razveza, začetek novega življenja. Nadaljuje z opisom pogoste situacije: »Obljubila sem si, da svojim otrokom nikoli ne bom naredila tega, kar so naredili meni moji starši. Mama nam je sporočila pogubno novico, da se je oče odselil in da je njunega zakona konec. Obljubila sem si, da bodo moji otroci odrasli v srečnem domu z obema staršema. Groza me je obhajala ob misli, da je zdaj spodletelo meni in bo moj otrok produkt razklanega doma.« Takšne in podobne očitke starši pogosto naslavljajo sami nase in si dodatno otežujejo že tako težko odločitev. Otrok dobro ve, kdaj je zakon skrhan Otrok živo občuti, kdaj se v zakonu odnosi začnejo krhati. Če ga poskušate prepričati o nasprotnem, češ da je vse v redu, otrok začenja dvomiti o svojih zaznavanjih in čustvih. »Celo predšolski otroci razumejo odnose, če jim jih pojasnimo jasno in z občutkom,« pravi Lars Kuntzag v priročniku Ločitev boli. Nadaljuje, da »to sicer otroka boli, ne vodi pa v samozavajanje. Bolečino se namreč da olajšati.« Dlje trajajoča prisila k samoprepričevanju pa nasprotno vodi otroka v eksistenčni strah, še pravijo psihologi in dodajajo, da starši velikokrat izberejo napačno pot prepričevanja otroka, da je vse v redu, saj mislijo, da ga s tem ščitijo. Otrok na nesporazume v družini pogosto reagira s poslabšanjem uspeha v šoli. Začenja si namreč predstavljati, kaj vse bi se mu zgodilo, če bi se njegovi strahovi vendarle uresničili in bi se njegovi starši razšli. Groza ga je, da bi se moral odločati med materjo in očetom. Ko ostanejo le z enim od staršev Otrok po ločitvi običajno ostane pri enem od staršev. Če gledamo z razdalje, se ni nič spremenilo in življenje v družini mirno teče naprej. Otrok se pogosto obnaša, kot da je vse v redu. V resnici pa se velikokrat z boleznijo ali s ponovnim močenjem postelje odzove na te spremembe, saj poskuša svojo žalost prikriti in se trudi biti močan, vendar so takšne duševne stiske zanj velikokrat prevelike. Otrok se na odhod enega od staršev pogosto odzove z zanikanjem, ki ga prevzame od tistega, s katerim je ostal. Če se na primer mama trudi biti močna in ves čas ponavlja, da se ni nič spremenilo in da je življenje brez očeta celo boljše, se tega razpoloženja privadi tudi otrok. Drugega od staršev podzavestno kljub temu pogreša, in sicer ne glede na to, kolikokrat ga je ta morda v življenju razočaral. Pri nekaterih otrocih faza zanikanja traja kar nekaj časa, z zamikom pa čustva prej ali slej izbruhnejo. Dogaja se tudi, da otroci v isti družini ločitev prenesejo različno. Nekateri žalost pokažejo takoj in ti običajno tudi prej dobijo potrebno pozornost in tolažbo. Drugi pa prevzamejo vzorce obnašanja tistega od staršev, pri katerem živijo, in se trudijo biti močni. To ga stane veliko trpljenja in moči, kar se lahko odrazi tudi v poslabšanju uspeha v šoli ali zdravju. »Ker nisem priden, sva ostala sama!« V kasnejši fazi se pogosto zgodi, da otrok vzrok za ločitev staršev prevzame nase, opozarja Kuntzag. Nase opozarja z neprimernim obnašanjem in se nato pretirano kesa, ker misli, da je drugi od staršev odšel od doma ravno zato, ker se ne zna pravilno obnašati. To še stopnjujejo pritiski iz okolice, ko jih vzgojiteljice ali učiteljice grajajo za neprijetnosti, ki jih s svojim obnašanjem povzročijo. Kuntzag torej svetuje, da starši sporočijo učiteljicam oziroma vzgojiteljicam spremembo, ki se je zgodila v njihovi družini. Starši se pogosto neprimerno odzovejo na otrokovo ravnanje in mislijo, da se je še ta zarotil proti njim, in to ravno takrat, ko že sami komaj stojijo na nogah. »Mati in oče lahko svojega otroka rešita iz notranje ječe, ki so jo ustvarile krivda, jeza in preobremenitev, s tem, da mu pojasnita, da sta se ločila, ker med njima ni bilo nobenega razumevanja več, in da otrok za to ni kriv in ne more ničesar spremeniti. To pojasnilo je za mnoge otroke iz družin v ločitvi pomembno, saj ima skoraj polovica vseh otrok občutek, da so na neki način krivi za ločitev,« opozarja strokovnjak. Seveda pa sta potrebna pogum in moč, da se nekdo zaveda krivde za otrokovo počutje in obnašanje ter zna to tudi prenašati. Ko mine faza samoobtoževanja, se otrok običajno zateče v jezo. Tudi njegovo obnašanje postane agresivnejše, staršem se upira na vsakem koraku. Drugi pa postanejo pretirano odgovorni in poskušajo biti tistemu od staršev, pri katerem živijo, v oporo. Vendar strokovnjaki opozarjajo na nevarnosti prehitro prehojene poti skozi otroštvo in staršem svetujejo, naj oporo poiščejo pri prijateljih in drugih odraslih, otroku pa pustijo, da še naprej živi in se razvija v svojem otroškem svetu. Strah, da bo ostal čisto sam Še eno čustvo je tisto, ki pogosto muči otroka, ki je ostal sam z enim od staršev: kaj, če izgubi še tistega starša, ki mu je ostal? Kaj če ta umre? V tem primeru želi biti otrok ves čas z njim, noče v šolo in ne mara, da gre starš v službo. Ves čas tarna in joka, če se mora ločiti od njega. Manjši otroci namreč ločitev od ljubljenega starša občutijo zelo podobno kot smrt. Zato je zelo pomembno, da tisti od staršev, ki je odšel od doma, redno ohranja stike z otroki. Kasneje po ločitvi se stvari nekako uredijo in vsi začnejo živeti novo življenje. Otroci pa še vedno ostajajo ujeti med oba starša, le da se njihov odnos do tega spremeni. Sčasoma želijo iz ločitve potegniti tudi nekaj dobrega zase in začnejo izkoriščati slabo vest staršev. Običajno se s taktiziranjem obrnejo na tistega od staršev, ki ne živi doma, da bi pri njem dosegli, česar doma ne smejo. Tako kot v zakonu je torej izrednega pomena to, da se starši v svojih zahtevah do otroka uskladijo oziroma da si ne mečejo polen pod noge in otežujejo odnos tako, da otrok postane sredstvo njihovega boja. To je seveda le nekaj od možnih odzivov otroka na ločitev staršev. Ob pravilnem ravnanju in pravočasnem odzivu staršev na otrokovo počutje lahko seveda ločitev mine z veliko manjšimi posledicami in z manj težkimi situacijami. Pomembno je le, da starša v medsebojnih sp Sonja Primožič Vir: Revija Nika www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/nika Komentarji (0) www.pozitivke.net