Iz dneva v dan postajam vse bolj podobna – SAMA SEBI. Žal pa to ni vedno idealna podoba, kajti mnogo nepravilnosti me kazi. Te nepravilnosti se ne odražajo samo v potezah mojega obraza, v moji telesni podobi, pač pa še bolj v neprimernih, nezaželenih dejanjih.

Naj mi je prav ali ne, toda tudi to sem JAZ. Seveda na te svoje pomanjkljivosti vsekakor nisem ponosna. A priznam, da me pri svojih soljudeh, čeprav me sicer te nepravilnosti bodejo v oči, le ne motijo v tolikšni meri, kot kadar jih odkrijem pri sebi.

Pa vendarle, tudi do sebe je treba biti do neke mere prizanesljiv, posebno še, če kljub nenehnim naporom in skrbnosti ne znamo in ne moremo odpraviti vseh svojih neljubih napak; lahko poskusimo z manj agresivno taktiko, namreč, da te svoje slabosti sprejmemo, a ne pasivno vdano, pač pa kot izziv, kot nekakšno obdelovalno gmoto, katero je potrebno umetelno oblikovati, kakor kovino, ki šele z vztrajnim temeljitim loščenjem pride do pravega sijaja.

To loščenje ne smemo jemati kakor nujno zlo in se na smrt dolgočasiti ob njem, ampak moramo imeti pred očmi cilj – naša osebnost bo šele potem lahko s celimi pljuči zadihala in bo zasijala v sveži, prosojni lepoti. Kajti naše bitje je naravnano tako, da teži in hrepeni k lepoti, podobno kakor ustvarjena bitja ne morejo živeti, če jih poprej ni prežel Dih življenja.

Danijela Premzl