Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Samoomejitev

Samoomejitev sobota, 19. maj 2018 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Skrajni čas je nadeti uzde na naše potrebe. Ali se je težko odločiti za samoutesnitev in na žrtve? Težko zato, ker se nam je v osebnem življenju in v družbenem in v državnem že zdavnaj izmuznil na morsko dno zlati ključ Samoomejitve. Samoomejitev pa je – prvo in najbolj razumsko dejanje človeka, ki je dobil svobodo. Je najbolj pravilna pot uresničitve svobode. Ne smemo čakati, da nas zunanji dogodki trdo stisnejo ali celo prevrnejo – umeti treba z daljnovidno samoomejitvijo odpirati neizogibnemu toku dogodkov spravljivo pot. Primeri, kako se oddaljujemo od te poti v svojem osebnem življenju, – so znani naši vesti in našim bližnjim. Primeri, ko se od nje oddaljujejo veliki subjekti – stranke ali države, so vsem na očeh. Med konferenco vznemirjenih zemeljskih narodov soočenih z nedvoumno in bližnjo nevarnostjo za vso našo prirodo in atmosfero – se velesila, ki porabi skorajda polovico vseh danes izkoriščanih virov, ki proizvaja polovico svetovne onesnaženosti – iz svojih neposrednih notranjih interesov prepreči sprejetje razsodnega mednarodnega dogovora kot da njej sami na tej Zemlji ni nujno živeti. Druge razvite države pa se izogibajo izpolnjevati celo te znižane zahteve. In tako, v tej ekonomski tekmi, zastrupljamo drug drugega. Tudi pri razpadu ZSSR po ponarejenih leninskih mejah med republikami, so kričeči primeri, ko se se novorojene tvorbe na hitro polastile, v stremitvi za napihnjeno državnostjo, obširnih, zgodovinsko in etnično tujih pokrajin in desetin tisočev pa tudi miljonov tujega prebivalstva, kratkovidno pozabljajoč, da se nobena prilastitev za samogoltneža ne konča dobro. Seveda, pri prenašanju načela somoomejitve na združbe ljudi, na poklice, stranke in cele države, se pojavlja več težkih vprašanj kot kdorkoli lahko najde odgovorov. Vsaka odločitev o žrtvovanju, o samoutesnitvi, se bo odražala na množicah ljudi, ki bodo na le-te nepripravljeni in z njimi nesoglasni. (Saj se celo preprosta osebna samoomejitev kakšnih potrošniških izdelkov – neizogibno nekje odraža na proizvajalcih.) Vendar, če ne vzgojimo v sebi polagati trde meje svojim željam in zahtevam, podrediti interese kriterijem nravstvenosti, – nas bo, človeštvo, enostavno razneslo. Zobe bodo pokazale najslabše strani človeške prirode. Razni misleci so, in ne samo enkrat, poudarjali, to kar lahko ponazorimo z besedami ruskega filozofa XX. stoletja Nikolaja Losskega**: če osebnost ni usmerjena k nadosebnim vrednotam, se le-ta neizbežno kvari in razkraja. – Ali pa, dovolite, da posredujem osebno opažanje: resnično duhovno zadovoljstvo občutimo ne od prilaščanja temveč od zavrnitve prilaščanja. Od samoomejitve. Danes se nam le-ta zdi – no nikakor ne sprejemljiva, samoutesnitvena, celo odvratna. Zato, ker smo se skozi stoletja odvadili od nje, h kateri so iz potrebe bili navajeni naši predniki: na njih je ležalo mnogo več zunanjih omejitev in imeli so neprimerno manj možnosti. Vsa prvorazredna važnost samoomejitve je, z vso resnostjo, vstala šele pred človeštvom XX. stoletja. Vendar, kljub mnogovrstnim medsebojnim vezem, s katerimi je prepleten naš vsakdanj, lahko samo z pomočjo samoomejitve, čeprav z velikim odporom, postopoma pozdravimo našo ekonomsko in politično življenje. Danes – so nemnogi, ki bodo z veseljem sprejeli to načelo zase. Ampak: v zelo zapleteni situaciji naše sodobnosti je omejitev samih sebe– edina prava, rešilna pot, za vse nas. Tudi On nam pomaga vrniti sebi zavedanje Celega in Višjega nad nami. In povsem izgubljenega čustva – ponižnosti pred Njim. Napredek? resničen je lahko samo eden: vsota duhovnih napredkov posameznikov. Stopnja njihovih samoizpopolnjenosti na življenjski poti. Nedavno so nas spravili v smeh z naivno basnijo o nastopitvi srečnega »konca zgodovine«, razlitega zmagoslavja vsedemokratične blaženosti, domnevne, poglejte, dosežene dokončne oblike svetovne ureditve. Vendar mi vsi vidimo in čutimo, da prihaja nekaj čisto drugega – in, verjetno, zelo surovega. Ne, počitek na našem planetu ni viden in nam ne bo zlahka podarjen. Ampak, preizkušnje XX. stoletja za nas vse niso bile zaman. Moramo se nadejati: mi se tudi prekaljujemo v čvrstosti in ta prekaljenost se nekako predaja potomcem. Aleksander Solženicin Prevod: Just Rugel Vir: www.zofijini.net Komentarji (4) www.pozitivke.net