Eugene Ionescu, utemeljitelj gledališča absurda, se je rodil 26. novembra 1909 v Slatini (Romunija). V svojem delu Emerit(Puščavnik), 1973, piše:"Vedno se mi je zdelo čudno, da so koga imeli za nenormalnega, če se je spraševal o smislu vesolja, po smislu človeka v njem, po smislu svojega lastnega življenja. Kaj delam tu?.Nenormalno se mi zdi, da o teh stvareh ne razmišljamo; nenormalno se mi zdi, da se ljudje počutijo dobro, ko tako rekoč slepo živijo. Morda zato ker je vsakdo-ne da bi znal razložiti-prepričan, da mu bo nekega dne vse jasno. Morda je to milost za človeštvo, morda je milost zame."

Ionescu je prepričan, da je človek, človeštvo, zmanipulirano in predvsem v "Nosorogih"opozarja pred množičnimi psihozami, kar se povsem potrjuje v času v katerem smo. Ta naš čas, je čas depresije. Egoizem lahko iz človeka naredi okorelega nosoroga.

Ali je lahko nekdo srečen, ne da bi bil srečen? Kakšna je to sila, ki daje nekomu, njej ali njemu, svobodo, da se dvigne nad zunanjo ali notranjo nesrečo? Kdor se reši vplivov svojih čutov, doživi stanje neskončnega povzdigovanja.

Naučiti pa se mora, da se odreče svojemu »razmišljanju z glavo« in ga mora nadomestiti z«razmišljanjem srca«. Ko enkrat prodre Luč v našo srce, bodo vse težave končno razrešene. To pa vsekakor ni nova pot do uspeha ob pametnem filozofu, intelektualcu, motivacijskemu »pridigarju« itd., ali neko novo učenje.

V moji soseski je med stanovanjskimi bloki park; vanj vodijo ljudje na sprehod svoje pse. Živali se vedejo precej različno.

Boleča mi je ugotovitev, kako je eden od psov, droben pinč, enkrat takšen, drugič povsem drugačen, nasilno prilagojen tistemu, ki je na drugi strani vrvice. Največkrat ga vodi petdesetletnik. Ob njem je pasji prestrašenec videti na moč zaskrbljen, ali bo s čim ujezil gospodarja. Ne pogleduje okoli sebe ali za drugimi živalmi; vsak trenutek je njegov pogled usmerjen na njegovega človeka. Takrat živalca nima nič od sprehoda, razen povečanega strahu - po vsej verjetnosti pred kaznijo.

Spletni časnik Žurnal24 piše, če ne veste, kako bi nasmejali svojega otročička, si z izumljanjem novih stvari nikar ne belite glave. Dovolj so že popolnoma vsakdanje stvari, kot so vaš nasmeh, igračka in žgečkanje.

Prepustite se rutini
Majhni otročički ne marajo novih, nepoznanih stvari, zato naj vas ne skrbi, če se vam vsakodnevno previjanje, umivanje, preoblačenje in vedno enaka pesmica pred spanjem zdijo dolgočasni. Otročički so navajeni na rutino, ta pa jih tudi osrečuje.

Raztezanje
Nasmešek na obraz boste otročičku pričarali tudi z raztezanjem. Položite ga na mehkejšo podlago, ga obrnite na hrbet in nežno raztegujte noge in roke. Začnite z levo nogo in desno roko, raztegnite ju stran od telesa, ju skrčite in zopet raztegnite, nato pa postopek ponovite z desno nogo in levo roko.

Čas prebujanja iz tisočletnega spanca je na »robu časa«. Ni več možno zatiskati oči, kot da se nič ne dogaja, da se nas ne dotakne klic Matere Zemlje.
Nekoliko nazaj mi je Mati podala napotke, kaj in kako naj človek dela in deluje, da se brez bolečin preporodi v novo zavest.
Učila me je, kako da ji pomagam pri prebujanju, kako naj se sama prebudim.

Vsi njeni otroci, moji bratje in sestre, so se odzvali, ter me s skupnimi močmi na čim bolj preprost način preko intuicije in notranjega videnja, podučili o starih prvotnih znanjih.
Prav danes mi je brat palček razkril skrivnost bivanja v njihovih skupnostih.

V svetu so se in se igrajo mnoge igre. Na našem odru življenja so to igre skupinske pripadnosti, igre odkrivanje smisla življenja, vrnitve k svojemu izvoru življenja. Prevladujoča pa je vsekakor igra moči, denarja, samopotrjevanja. Tak pristop k razumevanju duhovnega razvoja kot igra, ki jo Bitje igra, zrcali nivo realnosti, na katerem se nahaja.

Ena od najpogostejših iger je zagotovo igra »rešitelja« in«žrtve«. To je igra, ki jo igra velika večina danes v tem svetu. Nekateri v krajšem, nekateri v daljšem obdobju, nekateri pa celo življenje. Kot potrebuje življenje dve individualni zavesti, da življenje sploh je, tako vsaka igra potrebuje dva udeleženca. Človeškemu bitju je potrebno drugo bitje, da bi temu lahko rekli življenje. To kar se med dvema dogaja, je življenje. Včasih človek piše knjigo, dnevnik, navidez le za sebe. Toda vedno ima v svojih mislih nevidnega bralca, ki presoja napisano. To prav tako velja tudi v primeru, ko neka oseba leta in leta meditira, je v njeni zavesti prisoten drugi pol, nevidni – Učitelj, o kateri oseba razmišlja, dela, zaradi katerega vztraja v naporih, ali je to vseprisotni Bog, ki ne dovoli človeku, da pozabi na končni cilj.

Dotiki, božanje, izkazovanje ljubezni in potrditve. Tega si želimo vsi. Vendar v teh časih smo to popolnoma zanemarili. Iz raznoraznih razlogov, ali je to slaba samopodoba, ali nas tega niso naučili, ali smo se izgubili v hitenju skozi vsakdan. Ali pa morda menimo, da si mi ali pa nekdo drug tega ravno danes ne zasluži. Je temu res tako? Ljudje hlepimo po dotikih in potrditvah ter božanju naše kože, ki je naš največji organ, ki nam prenaša prijetne dražljaje do našega uma, ki se poveže s srcem.

Ob dotikih se nam sproža in deluje hormon oksitocin.

Našim prednikom se je resnično posrečila beseda "žival" za ta čudovita bitja našega planeta. Ob teku vode, nihanju rastlin v vetru, potovanju oblakov in sonca ter zvezdnih skrivalnic so ljudje že davno opazili, da se poleg njih samih povsem svobodno gibljejo le živali, ki nas pri gibanju v marsičem prekašajo.

Morda izvira beseda žival iz živosti, življenja, živahnosti? Že veliko ljudi se zaveda, da so nam živali zaupane, da bi nam približale ljubezen, zaupljivost, sožitje z naravo in gradile mostove med ljudmi. Najprimernejši most med ljudmi in živalmi zanesljivo niso kletke, verige, graje, nasprotujoči si ukazi ali celo tepež, lakota, žeja, vseh vrst izkoriščanje itn.

Prav ste prebrali. Ampak kdo se boji, da bi uspel? Še posebej, če se za to tako zelo trudi? Saj zato se vendar trudimo, zato delamo, zato si postavljamo cilje. Da bi uspeli.

Zamisel za pričujoči članek se mi je porodila, ko sem pisala tarot napoved in povlečem karto 7 diskov. Strah pred uspehom. Seveda poznamo strah, da nam ne bi uspelo, še posebej, če nam je morda kdaj že spodletelo v preteklosti. Ampak kaj pa, če mi uspe? Priznam, da ko sem se učila tarot, mi je bilo to malce hecno. Ravno zaradi vprašanj v uvodu. A ko pomislimo malo globlje, nam postane jasno, kaj to pomeni.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

ŽIVLJENJE V ZLATI KLETKI
Nič ni bolj krutega in nevzdržnega od ljubezni, ki postavlja pogoje. Ljubezen, ki se sprevrže v obsedenost ter se začne prepletati z vsakim partnerjevim korakom in odločitvijo, je znak pretirano zaščitniškega in lastniškega vedenja, ali z drugim imenom, posesivnosti.

Ta pa je kot rak: prej ko ga prepoznate, boljše so možnosti za ozdravitev, preden postane smrtonosen za partnerski odnos. Ko si začnemo partnerja lastiti in čutimo paničen strah pred njegovo izgubo, nastopi negotovost o prihodnosti odnosa. Da bi si zagotovili partnerjevo ljubezen, okrog njega začnemo zategovati vezi.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Iz temne v svetlo paleto čustev
Človek je čustveno bitje. Le kot tak lahko vstopa v odnose z drugimi in preživlja svoj vsakdan. Vsa čustva resda niso takšna, da bi nam olajšala življenje – nekatera so negativna in kot posledica slabih življenjskih izkušenj lahko pomembno vplivajo na naše razpoloženje, celo zdravje.

Prav je, da se takšnim čustvom in občutkom, ki jih prinašajo, ne izogibamo, marveč se z njimi spopademo in naučimo, kako ravnati v prihodnje. Življenje namreč niso le rožice in smeh – je tudi žalost in jok. Samo od nas pa je odvisno, ali bomo takšna obdobja prebrodili in jih izkoristili sebi v prid – ali pa nas bodo spravila v še večji obup.

Že tisočletja se dviguje tako imenovana kolektivna zavest. Ljudstva so šla skozi mnoga obdobja razvoja. Od razvoja skupnosti, razvoja kmetijstva, gospodarstva, tehnologije, družinskih vrednot itd. Ko pogledamo zgodovino, lahko vidimo, da je v nekem obdobju močan poudarek na nekem področju, kjer rastemo, se razvijamo in se to obdobje nekje zaključi, ker smo se dvignili iz morda takozvane nizke vibracije na višjo, če temu lahko tako rečemo.

Ni še konec, cilj pa je, da svet živi v harmoniji. Morda smo sedaj v nekem obdobju, ko iščemo notranji mir, preoblikujejo se vrednote na področjih partnerstev, predvsem pa ljudje težijo za boljšo različico samega sebe.

Spletni časnik Žurnal24 piše, da je v času recesije odpuščanj vse več, zaposleni, ki obdržijo delo, pa se soočajo s 'krivdo preživelih' in 'zavistjo preživelih', pravijo socialni psihologi. Ko začne podjetje odpuščati zaposlene, tisti, ki jim je uspelo obstati, pogosto občutijo olajšanje.

Po drugi strani se lahko počutijo tako slabo, da si lahko skorajda začnejo želeti, da tudi sami ne bi več delali v takšnem okolju. Seveda je izguba rednih dohodkov v času recesije velik stres in so tisti, ki se jim s tem ni treba soočati, nedvomno v boljšem položajo od odpuščenih kolegov.

Videla sem, prebrala sem kaj ji je pisal in takrat me je zlomilo, nekaj v meni je otrdelo, nekaj v meni se je iz nežnega in pernatega spremenilo v robato in mrzlo.
Lagal mi je, varal me je.
Najin svet je bil ena sama laž, vse za kar sem se trudila je bilo kot pesek, ki polzi skozi prste. Moji peščeni gradovi so bili izbrisani z enim samim valom.

Ostala sem gola pred dejstvom, razgaljena v vsej svoji veličini, sramoti, ponižanju, nevednosti in bolečini. Stala sem na razpotju in nisem vedela ne kod ne kam. Stala sem in jokala, jokala kot da bi s solzami lahko izbrisala vse kar je bilo in ponovno narisala boljšo prihodnost.

Ljudje v glavnem doživljamo sebe in vse kar nas obkroža, posredno ali indirektno.
Misel je ta, ki se skoraj zmeraj vmešava in prevaja v svoj jezik vse, s čemer pride v stik.
Tako doživljamo svet iz druge roke, skozi prevode lastnih misli.

Naše reakcije in odzivi, so pogojeni z gorami spominov zavestnih ali ne, saj se skozi le te odzivamo na situacije in dogodke.
Enkrat nam je nekaj všeč in drugič ne, včasih nam je nekaj žalostno in potem naenkrat veselo…
Nenehno nekaj premišljujemo, presojamo, merimo in primerjamo.
Imamo svoja mnenja skoraj o vsem in prepolni smo najrazličnejših želja, občutkov, hrepenjenj...
Iz starih vsebin projiciramo bodoče dogodke in tako se vrtimo v začaranem krogu starega.

Vedno sem imela rada glasbene lestvice. Kot najstnica sem vedno vedela, kdaj in na kateri radijski postaji vrtijo »lojtrco« priljubljenih skladb, na katerem mestu se nahaja katera od skladb, katere so novitete in katera se počasi poslavlja z lestvice, ker se vrti že predolgo ali pač nima dovolj glasov poslušalcev. A tokrat ne bom opisovala, katere skladbe so mi najljubše in katero mesto na lestvicah so dosegle.

Govorila bom o drugačni lestvici. Na njej se elementi ne menjajo in ne prestavljamo jih sem ter tja, temveč se kar sami dvigujemo ali pač spuščamo po njej. Glede na našo vibracijo, seveda. Govorim o čustveni lestvici. Seveda tudi te lestvice obstajajo v različnih izvedbah, a osnova je vedno ista. Čustva. In sami določamo, na katero mesto se bomo zavihteli, čeprav se nam včasih zdi nemogoče, da bi se z nižjih mest sploh lahko povzpeli višje. Predstavila vam bom čustveno lestvico po metodi Abraham – Hicksa, ki mi je najbližje in če sem iskrena, drugih niti nisem preučevala, čeprav se na prvi pogled, kot rečeno, ne razlikujejo dosti.

Bi si želeli živeti svoje življenje tako sproščujoče kot živali? Veliko se lahko naučimo od njih, zato pa jih imejte ob sebi čimvečkrat, če je le mogoče. Mnoge študije pa so tudi pokazale, da so domači ljubljenčki lahko izredno učinkovita terapija okrevanja po srčni kapi. Celo borznim mešetarjem se je po interakciji s psi drastično znižal krivni pritisk.

Vendar za vse te ugotovitve ne potrebujete strokovnjakov. Omislite si domačega ljubljenčka, ki ga boste lahko negovali in božali. V podobni terapiji lahko uživate tudi tisti, ki si zaradi alergije ne morete privoščiti domačo žival. Lahko jih opazujete na sprehodih po parkih ali pa v živalskem vrtu.

Realno dno je realen položaj človeka in je popolen razlog za zbujanje druge strani. Notranje strani in notranjih stvari, ki jih tako prepogosto enačimo z realnimi stanji (realnim dnom - kar vidimo).

Pobuda pisanja so boleče stvari, ki jih opazujem okoli sebe vsak dan, pa ne le verskih vojn, katastrof, temveč že navidez nepomembna dogajanja, dogodke. Že ko opazim nestrpnosti, ki je velikokrat zatrto agresivna do človeka, ki se npr. pred nekom pomika počasi, boji za parkirni prostor ali čakanje za kruh v vrsti. Boleče je, če ti je kaj mar do sočloveka ali živali in drugih bitij. V takih trenutkih ljudje večinoma v drugi osebi, ki jih živcira s svojim delovanjem, ne vidi ničesar drugega kot le nekega starčka, ki še samo krade zrak in prostor na pločniku, delavko, ki se znajde po nesvoji krivdi sama za postrežnim pultom, kot največjega uničevalca po napornem dnevu, ki posluša dolgo vrsto nerganja ali nekega nesposobneža za volanom.

Novo leto je odlična priložnost, da razčistimo nekatere stvari iz preteklosti, in motivacija za spremembe. Odslej bom dvakrat na teden jedel ribe, vsak dan bom pol ure telovadil, nehal bom kaditi, v službi se bom trudil biti vsak dan nasmejan, šefu bom vedno povedal, ko se bom počutil preobremenjenega, in zbral pogum, da mu predstavim svoj pogled na nove poslovne priložnosti. Doma bom vsak dan pomil posodo, otroke bom vedno vprašal, kako so preživeli dan v šoli...

Tisoč obljub, ki jih sprejmemo z iztekajočim se letom, se navadno po prvih nekaj tednih tudi razblini. Od 200 milijonov Američanov, ki se vsako leto odločijo, da bodo spremenili svoje življenje, je 1. februarja le 70 milijonov takih, ki še niso pozabili na svoje novoletne obljube. Zakaj?

Če bi danes vprašali uspešne ljudi o tem, kako gledajo na svoje probleme, bi verjetno dobili zelo podobne odgovore. Problemi so priložnosti, da postanemo boljši – predstavljajo možnosti, da smo edinstveni v našem življenju.

Oče Alfred D'Souza je nekoč zapisal: »Dolgo časa se mi je zdelo, da se življenje šele dobro začenja; Pravo življenje. Toda vedno so bile na poti ovire, kot so nedokončani posli, nesreče, dolgovi. Potem se je življenje začelo in ugotovil sem, da so ovire moje življenje.«

Probleme lahko mirno poimenujete kar izzivi. Poglejte nazaj v vaše življenje, nekateri največji problemi so se na koncu izkazali za najboljše priložnosti vašega življenja. Toda takrat, ko se pojavijo, jih pogosto ne zaznamo kot take. Od sedaj naprej boste vedeli, večji problem ali ovira, kot se pojavi v življenju, večja in donosnejša priložnost se vam obeta, ko oviro preskočite.

Med mnogimi duševnimi boleznimi smo v našem času pogosto priča krizam neodločnosti in negotovosti med ljudmi. Mnogi ljudje pustijo, da življenje teče mimo njih v konstantnem nemiru, ki je posledica tega, da ne vedo, kaj početi in kako nekaj narediti, da bi bili rezultati učinkoviti.

Nekateri ljudje se, da bi zapolnili ta prazen prostor, ukvarjajo z določenimi aktivnostmi, za katere upajo, da bodo dale smisel njihovemu življenju. Tako iščejo rešitve za svoje probleme v študiju ali delu, čeprav imajo te izvor globoko v njih samih. Vsa praktična dejavnost je brez vrednosti, če tisti, ki jo izvaja, ne pozna motiva svojih dejanj.

»Družina mi pomeni vse na svetu, prepričan sem, da sem v osmih ali devetih letih, kar sva bila poročena, naredil vse, da bi bili res Družina. Da bi imela otroka dobrega očeta, da bi se z njuno mamo dobro razumela. Ne morem dojeti, da se je tako rekoč čez noč vse spremenilo, da ni vredno nič več, kar sem počel, za kar sem se trudil, kar sva z zdaj že bivšo ženo skupaj ustvarila. Pri zdravi pameti in pri življenju me ohranja le želja, da bi otroka naučil, kaj je v življenju prav in dobro.

Počutim se kot zguba, hudo mi je zaradi otrok, razdvojenih med mamico in mano, prejšnjim življenjem, ki smo ga živeli skupaj kot družina, in sedanjim, razbitim, kjer se ne znajdemo najbolje. Jaz sploh ne, čeprav je od ločitve minilo že polna tri leta,« je kar vrelo iz Milana, enega od štirih moških udeležencev delavnice z naslovom Po ločitvi.

Bodite pogumni in dovolite spremembam, da razbijejo življenjsko rutino. Če je odgovor na eno izmed vprašanj iz naslova pritrdilen, je morda čas še za eno spremembo – spremembo videza. Če ste končali eno poglavje v življenju in se vam odpirajo nova vrata, potem bo vaši samozavesti koristilo, da skozi njih stopite prenovljeni.

Ne le osebnostno, ampak tudi vizualno. Če vam na obletnici mature nekdanji sošolci rečejo, da se od srednje šole niste nič spremenili in da ste še vedno videti enako, je to morda ravno zaradi pričeske. Bodite drzni, ne bojte se in se odločite za drastično spremembo.