Hvala prijatelj, da šel si z menoj,
da pil si iz čaše ljubezni napoj,
da sem kot ženska ljubiti te smela,
da sem ti dala, kar sem imela.

Ko spil si ljubezen vso, si odšel.
Morda bi natočil jo, če bi jo imel.
Večkrat sem se spraševala:
sem sploh tvojo ljubezen spoznala?

Bil si vedno skrivnosten z menoj,
govoril kot cel bi bil svet samo tvoj.
Kje sem za tebe bila jaz takrat,
kot senca človeka, ki ima jo vsak.

Šla sva po poti in se učila,
bilo je lepo, ko sva se ljubila.
Drug drugemu sva učitelja bila,
kar sva pridobila, naj vsak spozna.

Na iverih svojega telesa jih sonce zlati
in iztegnile so zamrznjene roke, zasute z lučmi.
Sehljaje dahnile so mačice v čudežni svet
tako brezmejno blagohoten, z žarki odet.

Hodim po gozdu in vse se srebrika,
s svinčenimi kosmatimi očmi se mi narava dobrika.
Glasno in pomenjljivo ptička vejo zamaje,
piščalka veselo zapiska, ko pridem v te kraje.

Vodnozelena hosta prebuja veselje, radost
in jaz vriskam iz svojega grla, v meni norost.
Zaživijo mi udi, med jerebikami oživlja se kri,
naokrog se oziram in veter svojo pesem šumi.

O, ljubezen zemlje, znoj in življenje iz globin,
temno naročje zelenega kinkanja z višin,
v mojih očeh je obujen samotarski spomin,
hrepenenje mladosti, sprostitev ko v naravi živim.

Odkar odšel si,
gozd več ne šumi
in potok več ne žubori,
odkar te ni.

Odkar odšel si,
mi luč temno gori
in sonce manj žari,
odkar te ni.

Zaprem oči, v temi
spet z mano si.
Šepečeš mi: Teme sploh ni.
Tema le odsotnost je luči.

Zdaj ko si tu vse je zaman,
prišel bi prej,
ko sem komaj živela,
v ječi na tleh sem usodo trpela.

Klečala sem na kolenih pred njim,
prosila za milost, in upala,
da zgodilo se bo tako
kot včasih je bilo.

Za jeklenimi rešetkami sem glasno vpila,
v temnem prepadu sem solze točila
in k angelom molila,
da zgodilo se bo tako,
kot včasih je bilo.

Zdaj prosim te
za usmiljenje,
da najina usoda
se ne bo stopila
in se v neskončnost izgubila.

Tako majhen trenutek je vzklil v srcu,
bila je beseda, ki ni hotela zamreti v grlu,
tako majhna je bila, komaj spoznana,
vstala je iz prahu, v delcu, komaj zaznana.
Neugasljiva iskra je bila, ki je vžgala,
da sem sedla za mizo in pisala, pisala.

Nato so privrele vode, se izlile čez breg,
jaz sem plavala po deročih valeh.
Bila sem prevzeta od ognja, vode in besed,
ko sem shodila v poezije govoreči svet,
a struge rek in razkrižja dolgih poti,
druga za drugo izginevajo, ne puščajo sledi.

Sporočite reki in potem, da se mi ne mudi,
nekdo mora ostati tu, poslušati srce ki govori.
Besede, ki prihajajo iz duše takoj zaznam,
vse kar pišem, vem, da le ni zaman.
Zagorel je ogenj, iskra je zopet vžgala,
jaz sem sedla za mizo in pisala, pisala.

...o0o...

Zamahni po besedi, če moreš,
ubij jo, če zmoreš,
zaduši njen glas, njen odmev,
zažgi nje ležišče, kjer pisana leže,
oslepi in izvolti resnični besedi oči,
jo pobeli z belilom, položi jo v grob,
pripravljaj ji zbrisana mesta spomina!

Beseda je vse! Slišim, da jih govoriš.
Beseda je posebno znamenje, ko ti odpišem.
Lahko je kamenjana ali z besedanjaka izgnana,
lahko je izrečana s smehom ali prezirom,
gleda te v obraz ali zakrinkanih oči,
včasih je čuteča, včasih z grobostjo prežeta,
beseda je modra pa tudi zlobna in blebetava,
izvira iz dobrega namena, lahko je tudi neprava,
slaba misel lahko besedo za besedo zmaliči,
beseda se po animi ločuje, piše in govoriči,
besedo kultura in omika ustvarja in snuje,
lahko jo pa tudi zruši in vase dobro misel sesuje.

Slišim trke koščenega prsta smrti pred vrati,
zlovešče škripanje po papirju sesutih besedi,
a beseda restrictio mentalis vse to preživi.

...o0o...

Kličem te dež v imenu moje žalosti!
V čevljih voda.
V očeh voda.

Zemlji odtrgan sadež v zračni preji
je postal popotnik zelene tišine
skoz barvitost in vonjave tega sveta.

Ko je sončni zaton pogledal za goro
je razžarjal svojo minljivost,
ki ločuje telesa kar jemlje.

Moja roka je ranila sadežu cvet.

...o0o...

V meglico sem vtkala misel
in jo poslala tja čez nebo,
tja čez vodo.

Vsem, ki so tukaj,
vsem, ki so tam,
dobro naj bo!

Bil je ptič, velik, bel,
Tam je na travniku sedel.
Ime bilo mu je Čukan,
Bil močan je kot vulkan.

Mehko perje ga kot žamet boža,
Vse se čudi mu, kar ga obkroža.
Soncu se smejal je dan na dan,
A drugačen bil njegov je plan.

Ko ga Svetlana je zagledala,
Bilo takrat je, ko je tam pohajala,
Na travniku zelenem je sedel,
Bil je res velik, lep in bel.

Ko se deklica ga je oklenila,
Že so tudi njej pognala krila.
Zaplahutala sta oba v zrak,
Na travniku je vsem zastal korak.

Je vranec nocoj iskrivo odvihral
čez negibne strehe v zvezdnato noč.
V jutru svetlobnem je naenkrat obstal
v srcu razpočen, zategnjen v obroč.

Drvel je v krogu, preskočil prostorje,
s pljuskom je namočil razbrazdano njivo,
čez sedlo duha je krilil vpet v viharje,
z ognjem v srcu poskakoval je igrivo.

Zaslišim topot konja v genih spomina,
v galopu se zruši, ko um pesek obzida,
v puščavi zaslišim spev beduina,
oblakom in dežju se v Sahari izmika.

Iskri se kamen, tali se podkev, čevelj kopitom.
Širi se zubelj, sonce za obzorjem je zagorelo,
v duši mravljišče, domovanje črnih termitov,
v jedru celic je lunino seme kamen vzklilo.

imela sem vse,
moč, srce.
zdaj izgubila sem bitko
a še vojne ne.

vsa se tresem,
ne maram ljubosumlja!
najbolj preprosta pesem
se mi pod prsti suklja.

jaz sem smet.
poražena, prekleta.
ljubezen mi je vzeta.

Srce junak

Je duša zavpila
Luno razbila
Mlečne sokove nesramno polila
Da pluje zdaj ladja
Brez jader
Zgubljena
Na nebu ne sveti več zvezda nobena.

Pa srce vztrajno luno kašira
Mlečne sokove s slamico nabira
Eno po eno zvezde prižiga
Da pluje spet ladja življenja veselo
Kot prej še nobene ni nikdar ujelo.

Pozdravljen dan
Si še malce zaspan?
Sonce, hvala za tvoj topli nasmeh
Po zemlji, ljudeh.
Tvoji luči za vse
Kar raste ali cvete.
Dober dan, dobri ljudje,
Kako vam gre?
Pozdravljeni ptički,
Pa mucki in psički,
Pa trave in rože, kako,
Vam je prijetno, lepo in toplo?
Ljudje, ne hitite,
Hvaležno se dne veselite!
Lep da bomo imeli,
Bodimo hvaležni in veseli…

Iz tebe je tekla čista voda med skale,
v njej so živele besede in molitev,
z jezikom tišine v metuljevih krilih.

Bil si z mano in jaz sem bila s tabo,
bila sva ljubezen v breznih vesolja,
bila sva med planeti spokojnega molka,
v morjih brezpotij sem prehajala vate
in iskala svoje in tvoje radosti
in ti si našel zlato stezo v meni,
poljubil si goro, ko si prihajal vame
in jaz sem ti dala jezero in bel lotosov cvet,
da si sanjal o čistih rosah sveta
in gladinah, ki zrcalijo večnost v tebi.

Smrt je prišla z morja.

Obup in groza.
Vlaga. Črnina.
Valovi ubijalskega morja.
Nepredvidljivega žrela sila.
Osupli pogled - odprtih ust
nemo kriči.
Zemlja požira.

Nemočna, zbegana misel
išče razlogov trenja telesa,
ki samo sebe kruši -
samo sebe tako neusmiljeno ruši.

V vsakem človeku je vgrajen,
magičen računalnik izpolnjujočih želja
in to je prav tisto tvoje mrežno srce,
ki povezuje vsa druga srca.

Ono izpolnjuje tvojo ljubezen,
ki je ne more kupiti noben denar,
ono izpolnjuje tisti tvoj mir,
ki se ne da niti kupit niti prodat,
samo ono ti nudi srečo, če si berač.

verjamem, da lahko letim..
toda le če sem z njim!
Sama sem brez moči..

Kako naj letim, če ni poti??

On mi daje pot in moč!
On nikoli me ne brcne proč!
On ni človek in ne Bog..
On je najnežnejši Otrok

Verjamem, da lahko živim,
toda le z Njim!
Verjamem, da me preizkuša..
in vem, da ve... Trdna je moja duša!

Verjamem, da je nekje in me čaka!
vem, da živi.
On nikoli ne spi.
On je tam kjer smo mi!

V rokah svilena fotografija -
na njej obraz njegov meglica sanj prikriva.
Soj angela - ki hotel bi postati-
bežeča zdi se mi perut v modrici zlati.


Ko tu stojiš lepota omamljiva -
skulptura prevzetno očarljiva,
pogled otožno zrel neskončno me prevzame,
podobo drago mi nenadoma odkriva.



Kod sva se srečala midva,
da duša te tako pozna?
Kod so vodile najine poti,
da oko pogled mi nate zarosi?


V medaljonu, ki ga nosiš, sem te prepoznala.
Nekoč ti ga je moja roka dala,
ko tiho sva ob reki stala,
kjer drobna balerina z demonom je plesala.


Še slišim zvok godala - violine,
še slišim glas električne sivine,
v ritmu veličastne simfonije
srce je srcu ritem harmonije.


A grom udari, strela ubije.
Ubogo bitjece se zvije.
Od bolečine neminljive
iz solz se bitje v reko izlije.


Okamenel si demon dragi
v trenutku tragedije te zmagi.
Ukradli kremplji so usodne ironije
ti bistvo , ki nikoli več ne vzklije.


Tako je mislilo srce,
ki ranjeno trpeče,
je stiskalo v sebi medaljon -
srebrno kapljico - drhteče.


In mnogo reke kapljic steče,
ko neki fant dekletu reče,
tam zraven kjer je kamen stal,
kjer slap mu solze je že dolgo pral.


»Poglej ta kamen, kako joče-
srce iz njega uiti hoče!«
Prijela deklica ga je v dlani dišeče
utrnila se zveda je svetlikajoče črne sreče.


Četudi ona kamnov v slap ne meče,
jo v dlani kamen vroč opeče
in vrže ga v globine reke,
kjer kamen v hipu prepotuje veke.


Iz vode se prikaže angel presunljivi.
V soju modro zlatem ga uvidi.
Mu na obrazu ni moč brati let,
na plečih medaljona večni cvet.


Pogled na angela jo mami.
Vse kar ve, pozna - utone v pozabi.
Za hip se v večnosti predrami,
skozi fotografijo, ki jo vabi.


Prečudovita je sapa domišljija,
ki srcu vedno nove upe odkriva.
Skozi sanje peruti sta poletela,
nekje med nebom in zemljo sta se objela.


Iz medaljona srebrnega zdaj misel seva.
Skrivnosti lepote vseh časov opeva.
Balerina in demon večno sta živela,
ljubezen še iz kamna vselej bo gorela.


Ko tu stojiš lepota omamljiva -
skulptura prevzetno očarljiva.
Pogled otožno zrel neskončno me prevzema,
vem v obeh ideja ista se rojeva.


V rokah svilena fotografija -
Obraz - meglica želj ne skriva.
Soj angela, ki hotel si ga pokazati -
Žarečo prepoznala sem perut v modrici zlati.

Vsako končno vprašanje,
ti že od vedno podarja
končne odgovore.

Povem ti;
Svet bi se prenehal vrteti,
če ne bi bilo tako.

Vendar vedi:
da je to le zakon končnosti,
ki pripada svetu končnosti.

Kajti zibelka tvojega srca.

Da.

Zibelka prav tvojega srca.

Ti veš kje je doma.

Slišala sem glasbo v drevesu srca,
štropotanje dežja iz oči neba,
bučanje in grmenje slapov v duši.
Z rokami iztegnjenimi v satje
sem nihala na valovih svojih sanj.

Utripale se ognjene veke noči
in me vabile v skrivnosten vrt domišlije.
Tam je ležal ključ v svoji samotni zadostnosti,
v svoji pripravljenosti, ki se prebuja za nalogo,
da se bo lepota duše razcvetela,
kot čisto lepotno čustvo ali prečiščena
občutljivost v prebujajočem se preobilju,
ko se bo razžarelo sonce v meni.

V vetru sem slišala vznemirljivo zgodbo,
šepetanje morja v zrcalih božje podobe
in pomikanje spomina iz njegovega šumenja
skozme pikajoče s slanim želom ose
v jadra krvi in jeklo mojega značaja.

Drobceni korakci topotajo
Zlato rumeni laski plapolajo
V siju žametne pomladi
Otroci na polju se igrajo

V roki trakec rdeč drži
Ponosno se smeji
So biserne oči
Veselje skoznje se iskri

Vrtinec poje srce mlado
Ki zaplesalo z njo bi rado
Če le ujeti se pusti
Poljubček dal bo za nagrado

Pa vrabček zviti ne pusti
In spretno dekle se vrti
Kot da ne vidi in ne čuje
Njej mar ni duše, ki boluje

Čakam na tvoj obraz,
čakam, da spoznam svoj jaz,
čakam, da mi tvoja luč
prinese sreče ključ.

Ne reci mi, da je bilo čustvo zaman.
Z nasmehom je gostovalo pri meni
in žarelo zarjo skozi pore oblakov.
Bilo je za odtenek svetlejše od sonca,
kapljica sreče na mojem rokavu,
snežinka, ki vzdihne preden se utopi
v misel zdramljeno iz spanja.

Božalo je zvezde svetleče sredi noči,
ležeče na mojih ramenih in stenah srca,
poganjalo je trenutke skoz hrepenenje,
z navdihom je prižigalo iskre v breztežnost,
se dvigalo z urnimi krili visoko v obzorje,
z belino galeba skoz spektrum neba
je obšlo šumenje morja in vsebine morskega dna,
da bi ptice v jatah priletele na cilj.