Tako majhen trenutek je vzklil v srcu,
bila je beseda, ki ni hotela zamreti v grlu,
tako majhna je bila, komaj spoznana,
vstala je iz prahu, v delcu, komaj zaznana.
Neugasljiva iskra je bila, ki je vžgala,
da sem sedla za mizo in pisala, pisala.
Nato so privrele vode, se izlile čez breg,
jaz sem plavala po deročih valeh.
Bila sem prevzeta od ognja, vode in besed,
ko sem shodila v poezije govoreči svet,
a struge rek in razkrižja dolgih poti,
druga za drugo izginevajo, ne puščajo sledi.
Sporočite reki in potem, da se mi ne mudi,
nekdo mora ostati tu, poslušati srce ki govori.
Besede, ki prihajajo iz duše takoj zaznam,
vse kar pišem, vem, da le ni zaman.
Zagorel je ogenj, iskra je zopet vžgala,
jaz sem sedla za mizo in pisala, pisala.
...o0o...
|
Tako majhen trenutek
Prispeval/a: MATHEA dne nedelja, 23. januar 2005 @ 18:27 CET
tvoja pesmica mi je tako lepo , tako prijetno ogrela srce - kot da bi dusa govorila dusi o besedah a brez besed ... vesela sem, da si sedla in jo napisala ...
in tole o drobnih trenutkih ... o besedi , ki noce v grlu umreti ... beseda , ki hoce ziveti ...
ja se strinjam !
lep pozdrav
mathea
Tako majhen trenutek
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 23. januar 2005 @ 21:15 CET
hvala za prijazno misel in da ti je bila pesmica všeč. Najpomembnejše je, da poezija sproži neko čustvo, ko pesem navduši vzbudi lahkoten občutek vzvišenega.
Lep pozdrav tebi Mathea z dobrimi željami za tvojo ustvarjalnost.
Tatjana