Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050123094447736

Posmrtno življenje nedelja, 30. januar 2005 @ 06:44 CET Uporabnik: Tatjana Malec Večne prošnje človeka pred ograjo božjega oltarja: \"Bog, milostno nakloni ljudem posmrtno življenje.\" Božji pogoj: hostja, simbol beline tvoje duše in deležen boš raja ko odhajaš. Vse bo belo, sama belina in beli cvetni vrtovi. Narečje koščene roke prihaja od daleč, zaprisežena smrti brez pridržka ti govori in steguje okoničene prste k tebi, z belimi črtami s poapnelimi oblogami ti kaže praživljenje v njih, mejnik tvoje zapuščenosti, mejnik tvoje osamljenosti, sanje brez sna, življenje brez krvi, čas v brezčasju. Z notranjim soncem in duhom v pepelu bom morda drvela s kometom po zamrznjenih stezah v astralnem stanju. Oklenjena čustev bom potovala globoko v nemi čas, se spuščala navzdol po strmini, skoz skladovnice božjih nadarjenosti, z vlačilcem sedanjosti in svojih grehov po okopih in neobdelanih grebenih, polja se bodo dvignila v gore, gore se bodo zravnale s puščavo. Tu sem, človeška priložnost, ponižnost z mlekom izpranih srčnih sten, vprašujoča čas, kaj ima zoper mene, da drvi kot veter čez planjave in me kar naprej prestavlja v nove hiše, ugasla ognjišča in objeme mater, ki jih ne poznam. Z belimi rokami kot kefir me pozdravljajo in tešijo lakoto z belim kruhom neskončnosti in govorico, ki mi ne pripada, v jeziku, ki ga ne razumem. Vse je belo, povsod sama belina. To niso besede, pisane na mojo dušo, in jaz se skrijem v pelerino mojega časa, ki plapola v odtopni kotanji spomina. Vsak dan začenjam znova to pot, ker hočem nazaj v čas, za vsako ceno, sestopam in znova trmoglavo vstopam. Sleherni gib in stopinja si utrirata svoj prostor v brezčasju kamor vstopam v okovanih čevljih, ki zvenijo z mojim nemirom. Opotekam se pred belim zidom, vse je prepleskano z bleščečo belino, ne najdem več poti nazaj, peščeni vihar je zbrisal vse sledi. Obtičim pod svečavo trenutka, sama sebi odgovor v poglobljenih mislih, in noč me pokrije s streho, ki mi jo je tedaj čas odmeril. Izlet v neznano je bil nedvomno napor, naklonila sem mu vso pozornost, da bi razumela zlovešče hrepenenje tega življenja z Mrtvim morjem v sebi. Znašla sem se na železniškem tiru s popkovino vezana na vlak, ki odhaja s kometom, ki me je zvabil v to življenje. Kar sem videla tu, ni bilo tisto, kar sem želela videti, kar sem občutila tu, ni bilo tisto, kar sem želela občutiti, ljudje, ki sem jih srečala, niso bili tisti, ki sem jih želela srečati. Vse je bilo en sam boj na koordinatah vesolja. ...o0o... Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog