Slišala sem glasbo v drevesu srca,
štropotanje dežja iz oči neba,
bučanje in grmenje slapov v duši.
Z rokami iztegnjenimi v satje
sem nihala na valovih svojih sanj.

Utripale se ognjene veke noči
in me vabile v skrivnosten vrt domišlije.
Tam je ležal ključ v svoji samotni zadostnosti,
v svoji pripravljenosti, ki se prebuja za nalogo,
da se bo lepota duše razcvetela,
kot čisto lepotno čustvo ali prečiščena
občutljivost v prebujajočem se preobilju,
ko se bo razžarelo sonce v meni.

V vetru sem slišala vznemirljivo zgodbo,
šepetanje morja v zrcalih božje podobe
in pomikanje spomina iz njegovega šumenja
skozme pikajoče s slanim želom ose
v jadra krvi in jeklo mojega značaja.

Plahutanje vej me je vznemirilo
in med listi se mi je pokazal rdeč sadež,
ki je bil ustvarjen z namenom služiti ljubezni.
Bil je napudran in ves srečen od ljubezenske
upehanosti in silovitosti radostnega razkošja.
In ko so veje drevesa nihale sem ter tja
sem postala pozorna nase.

Bilo mi je tako nerazumljivo lepo
v svojem rožnato prepleskanem hrepenenju,
da sem se nahranjena z močjo spoznanja
vzpenjala po stopnicah v zagonetno
očarljivost duha in obnavljanja astralne svobode.

In v mojih čutih začrtane dimenzije so rastle
in ko so prišle do sprejemljive meje,
so se mi približale snovi v popolnem mirovanju.
Mogoče sile, ki so nekoč lomile in rušile,
so bile le še skalovje, v katerem spijo ptice.

V morju so se zarisale sledi potopljenih ladij
in vse je bilo mirno, kakor je bilo mirno prej.
Ogrizki pozabe na rdeči sadež so ležali pred mano
in jaz sem se zlila kot svetel curek studenčnice,
kot večnost, ki določa minljivost, v širno morje.
Vzdolž obrežja so nosili kamnite in lesene kipe
ljudi, ki mi niso bili več po namenih podobni
in jaz nisem bila po pomiritvi več podobna njim.
Med mlinskimi kamni stisnjen odporniški glas
je postal arheološka najdba nekega orgazma srca,
skritega v stvareh, ki jih duša bolj občuti kot razum.


...o0o...