|  Smrt je prišla z morja.
Obup in groza.
Vlaga. Črnina.
Valovi ubijalskega morja.
Nepredvidljivega žrela sila.
Osupli pogled - odprtih ust
nemo kriči.
Zemlja požira.
Nemočna, zbegana misel
išče razlogov trenja telesa,
ki samo sebe kruši -
samo sebe tako neusmiljeno ruši.
Tisoče ... dram življenj.
Nedolžnih ljudi.
Kod iskati krivca ?
Le neprizanesljiva krutost potresa morilca!
In tisoče
dram življenj nedolžnih ljudi...
Tragično neizprosna resnica.
Od tesnobe dejstev vse peče me,
vse boli.
Trpinči me neizbežno vprašanje :
kdo smo?
Na trenutke: Nič.
Le bilke,
Ki veter lahko jih zlomi,
surovo, brez slabe vesti...,
če zgolj po naklučju znajdemo se
sredi njegovih poti
Ne, v besedah ne najdem dovolj moči
...tako žal mi je za vse te ljudi...
|
NE ZAMUDITE
Nemočno kričim
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 8. januar 2005 @ 08:56 CET
klic in krik človeka, nemoč človeka! Doživeta pesem trenutka ob teh tragičnih dogodkih. Občutenje enovitosti človeštva v svoji tragiki, zavedanje nemoči, misel v službi človeške nesreče. Pesem, ki išče v človeku srčnost in plemenitost, ki se rodi ob občutenju nemoči.
Lep pozdrav tebi draga Mathea, ki nam pesniš tako lepo in čustveno refleksivno poezijo.
Tatjana