Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050106105303524

Balada o žarečem kamnu četrtek, 6. januar 2005 @ 10:53 CET Uporabnik: MATHEA V rokah svilena fotografija - na njej obraz njegov meglica sanj prikriva. Soj angela - ki hotel bi postati- bežeča zdi se mi perut v modrici zlati. Ko tu stojiš lepota omamljiva - skulptura prevzetno očarljiva, pogled otožno zrel neskončno me prevzame, podobo drago mi nenadoma odkriva. Kod sva se srečala midva, da duša te tako pozna? Kod so vodile najine poti, da oko pogled mi nate zarosi? V medaljonu, ki ga nosiš, sem te prepoznala. Nekoč ti ga je moja roka dala, ko tiho sva ob reki stala, kjer drobna balerina z demonom je plesala. Še slišim zvok godala - violine, še slišim glas električne sivine, v ritmu veličastne simfonije srce je srcu ritem harmonije. A grom udari, strela ubije. Ubogo bitjece se zvije. Od bolečine neminljive iz solz se bitje v reko izlije. Okamenel si demon dragi v trenutku tragedije te zmagi. Ukradli kremplji so usodne ironije ti bistvo , ki nikoli več ne vzklije. Tako je mislilo srce, ki ranjeno trpeče, je stiskalo v sebi medaljon - srebrno kapljico - drhteče. In mnogo reke kapljic steče, ko neki fant dekletu reče, tam zraven kjer je kamen stal, kjer slap mu solze je že dolgo pral. »Poglej ta kamen, kako joče- srce iz njega uiti hoče!« Prijela deklica ga je v dlani dišeče utrnila se zveda je svetlikajoče črne sreče. Četudi ona kamnov v slap ne meče, jo v dlani kamen vroč opeče in vrže ga v globine reke, kjer kamen v hipu prepotuje veke. Iz vode se prikaže angel presunljivi. V soju modro zlatem ga uvidi. Mu na obrazu ni moč brati let, na plečih medaljona večni cvet. Pogled na angela jo mami. Vse kar ve, pozna - utone v pozabi. Za hip se v večnosti predrami, skozi fotografijo, ki jo vabi. Prečudovita je sapa domišljija, ki srcu vedno nove upe odkriva. Skozi sanje peruti sta poletela, nekje med nebom in zemljo sta se objela. Iz medaljona srebrnega zdaj misel seva. Skrivnosti lepote vseh časov opeva. Balerina in demon večno sta živela, ljubezen še iz kamna vselej bo gorela. Ko tu stojiš lepota omamljiva - skulptura prevzetno očarljiva. Pogled otožno zrel neskončno me prevzema, vem v obeh ideja ista se rojeva. V rokah svilena fotografija - Obraz - meglica želj ne skriva. Soj angela, ki hotel si ga pokazati - Žarečo prepoznala sem perut v modrici zlati. Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog