Sonce te ogreje,
dež te napoji,
moja misel te poboža,
tudi če te tukaj ni.

Ne morem te prijeti,
ne slišim te in te ne živim.
Vem pa, da si tam nekje,
tudi, če te ne ulovim.

Pošiljam ti pozdrav in objem,
da se izgubiš boš v njem.
Da svetloba te bo objela,
ko te v mislih bom imela.

Bodi dober še naprej,
ne se ustavljati, pojdi, poglej,
kaj vse srečaš na tem potovanju,
kaj lahko vse vidiš v spanju.

Težko sem zlogovala besede,
ki sem se jih učila izgovarjati
z dejanji, ki pomenijo tihoto
in ne potrebujejo odvečnih glasov.

Papir je lahko ovekovečen z zlogi,
ki pomenijo znamenja
domišljave igre duha
z zagoni preroške vzvišenosti
o pomenih, o katerih bi lahko
pisali široke razprave in knjige.

Hrepeniš,
hrepeniš po trenutku,
ki zapiše se v tvoje srce.
Hrepeniš,
hrepeniš za lep pogled,
ki srce ti ogreje,
ogreje ti telo,
ki za vedno,
grelo te bo!

Hrepeniš!
Hrepeniš po soncu,
ki nekje globoko v tebi,
sončni žarek sveti,
tako kot luč da dnevu življenje,
ti sveti vsaki dan,
ti da luč življenja,
in mesec,
in občutek,
da ti je dobro,
da nisi več sam!

Pravkar sem odkrila novo glasbo hrepenenja,
ki v vsakem bitju šumi svoje barvne odtenke,
govori svoj jezik in pripoveduje svojo zgodbo.
Iz razprostorjenih soban slišim glasove godala
in slišim valovanje zvokov iz starožitnega vodnjaka.
Razsrediščen prostor v meni raste, priča o praznoti
in mi omogoči srečanje s svobodo.
Za rameni se poslavlja preživeli čas osvobajajoč
me možnosti, ki so zapustile mojo staro zavest.
Medtem klečim na klečalniku z osupljivim spoznanjem,
da bolj kot podrejam besedne drobce sebi,
večjo svobodo mi darujejo te dušne drobtine.

Oh, ta neskončna knjiga ad infinitum, ki mi govori
v narečju mojega vesoljnega telesa, ki mu pripadam
v besedah zlatega prhu, v glasovih galaktičnih sprial,
nikoli postarana, večno mlada z jezikovno inštrumetacijo
razkazovanja fotosinteze v zelenih listih in drevesih,
zasejenih v koreninah, ki iščejo pot ozdravitve
skoz popkovino prihodnosti v pozabljenih tleh.

V objemu dragem mila melodija,
je pesem znana, nežno greje, boža.
Svobodno se je razcvetela roža.
Neskončnost svojo tebi poklonila.

Od nekdaj se je roža počutila,
In listi, steblo, cvet, kar nje je koža
Drhteče ob dotiku večnost sproža,
Od kar se v žarkih tvojih je sprostila.

Cvetovi vsake rože so minljivi,
njih vonj omamni krakotrajna sreča,
pa vendar kdor jo nosi v globini,

nikoli take rože več ne sreča
od tu naprej živijo sanj spomini,
je misel nanjo vsaka neboleča.

Dragi moji, ali vi sploh veste,
kam vse v dobri veri greste?
Ma ja, v dobri veri smo državo izglasovali,
v dobri veri, da z Balkana bomo se pobrali.
Spet v dobri veri v Nato smo vstopili
in spet po glavi smo dobili,
Namesto, da varnost bi dobili,
so nas za poizkusne zajce uporabili.
Svoji industriji trge so odprli,
saj bomo njihove tablete žrli…

Pa so vedeli, da bo dihati težko,
da mnog šibak umrl bo…
V dobri veri v Evropo smo vstopili,
pa so tudi tu nas nategnili-
evropske cene so nam dali
plače pa-Balkanci smo ostali!

E dragi moji, meni se že resno zdi,
da tale dobra vera v redu ni,
saj kot obrnem se, hudiča,
že mi kdo zarine tiča!
Tole naj vsak sam razmisli in pove:
a se v dobri veri lažje k vragu gre?

Vse je odvisno od kod gledaš na stvar.
Ne podleži misli povsod razvpiti,
Naj tebe ne zmedejo drugih kriki,
Sam sebi vedno bodi svoboden car.

Naj vendar bo ti za mnenja drugih mar,
A ne skušaj nikoli jih živeti.
Ti sam na koncu boš moral umreti.
V tem je skrivnost in življenja čar.

Ne išči besed samohvalnih sebi.
Resnica prej kot slej bo razodeta,
četudi zaenkrat razpeta je v temi.

Vsakomur ura prava se obeta.
Zmogel petelin boš prosto zapeti -
Saj za nočjo vselej jutro se svita.

Pa je kljub vsemu skrivnost,
to naše življenje,
ki ga rišemo s svojimi mislimi
in pišemo s svojimi dejanji.

Sanje umetelnosti sejemo
na prepihna okna sveta
in včasih je tudi
najbolj droben cvet uteha.

Pozabil boš besede znancev,
dogodke iz otroških dni,
pozdrav, pogled mimoidočih,
dolge taborne noči.

Kdor pa na tvojo pot bo stopil
in daroval ti svoje ped,
kdor risal nasmeh na tvoj obraz bo,
pustil v tebi bo najlepšo sled.

Vsak vajin trenutek tiho in za vedno
bosta spravila v nebo,
saj le tvoj Prijatelj ve,
da je življenje čudež,
živeti za drugo življenje pa zlato.

Kipeče želje za sprehod so se zapletle
v svoji neustavljivi logiki med trnje,
ko se hoče živo hrepenenje skloniti
in utrgati cvetlico ob peščeni poti.

Tedaj mimoidoči v milih čutih opazi,
kako veter stebelce ziba sem ter tja
in ponosno držo cvetke pregiba
v sen njene samotnosti.

Domisli si kako plemenito bi bilo zanj,
če cvetlico pusti v svoji veselosti
in jo občuduje zaradi njenega vonja.
Tedaj ga cvetlica pogleda in reče:
"Rastem zato, da vzbudim zaljubljenost,
vendar moje srce v rumenopecljih čuti
pričakovanje pisanega metulja."

Njena barva je bila ena sama igriva čutnost,
ki ji je prišlek iztrgal veselje in mir z obraza.
Tedaj se je v cvetlici rodila neustavljiva želja,
da mimoidoči izgine v skalni divjini.

Izčrpana od njegove ljubezenske igre
in potrebna odžeje, da sepet oživi,
je zaploskala s svojimi koreninicami,
ko je prišlek odhajal po stezici navzdol.
Nastavila je svoje rožne lističe soncu
in v svojem navdihu praznične opojnosti,
je objela metulja, ki je priletel v njen objem.

...o0o...

Nikoli si ne bom mogel tajiti,
da te nisem opazil,
pa čeprav si me ti tako
neopazno opazovala.

Čutim te kako iščeš
tisti pravi nasmeh,
ki ne sme biti ne prevelik
in ne premajhen.

In glej jo!

Čarobnost ta,
naju je oba presenetila.

V smeri,
ki je nevidljiva mojim očem
se že sprašuješ;

Spet trte so rodile,
prijat'lji, vince nam sladko,
ki nam oživlja žile,
srce razjasni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi.

Komu najpred veselo
zdravljico, bratje, č'mo zapet'?
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov sloveče matere!

V sovražnike `z oblakov
rodu naj naš'ga trešči grom!
Prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencev dom;
naj zdrobe
njih roke
si spone, ki jim še teže!

Zakaj Bog dovoli, da človek trpi,
zakaj mu ne da, da srečno živi?
Pozabil bi človek, kdo je in od kod,
pozabil kam gre bi, in kje mu je pot.

Tako je hvaležen, ko najde način,
za srečo odpre se mu pra-spomin.
Spominja se, da nekoč je trpel,
spominja se vse, kar je doživel.

Spominja se, da je napačno ravnal,
vse dokler ni božje ljubezni spoznal.

Kaj vse je naredil, kje vse je iskal,
mnoge ljudi je o poti spraševal.
Nihče mu ni vedel, ne kazal poti,
saj vedno spraševal je napačne ljudi.

Čutim se kot mehek naslanjač,
na katerega nasloniš svoje skrbi.
Svojo otožnost mi nasloniš na ramo
in v tvojem srcu ti zraste upanje,
ki je prisluhnilo tvoji zavesti
kot predradost visokoklasja.

Skozme precejaš svoje iluzije,
razcveti se ti tvoj nasmeh
in iz grla ti kipijo besede pomenka.
Lastovka prileti v naročje
in gnezdo moje duše jo osvobaja.

Na pregibu dneva v noč
lahkotno nese te veter v objem
in pogovor je postal najina njiva,
valovanje žita, zelenja planjava,
raztezajoča se prostranost
izpodnebno zlato
posuto z makovim cvetjem
v dotaknjenosti srčne zamaknjenosti.

...o0o...

V mrežo sanj razpetih
vpletam krila
rož dišečih,
mozaik se pisano razvija

Barvam,
ki življenje jih ponuja
prepuščam toku se,
igriva

Tu sonce pesem
mehka svila.
Tu morje
melanholično zaziba
v oblakih,
težka sem in tja sivina
v žilah
srca gotovina.

Naj barve mešajo slikarji,
življenja voljnega kiparji,
trenutki v sanje vpeti.
Kdo rekel je :
da sanj mogoče ni živeti?

Tema,
prekrila je moj žareči obraz.
brez dna,
in konca nima, moj žalostni jaz.

Veliko je še vprašanj,
žalostnih spoznanj,
nešteto solz in stoka..
pustil si moj obraz, da joka!

Duša glej, se razliva na dvoje..
en del je moje, drugi tvoje.
Srce se lomi, a ne gre na dvoje,
vedno ostalo vse bo tvoje.

Jaz naprej ne znam,
tudi jaz se delim!
In čeprav se deliti bojim,
vedi, še vedno rada te imam!

Prisluškujem razvnetemu upanju,
previdnemu nihanju morja v moči,
ki je v silnem hrepenenju srca
dvigalo svoj jambor nemira v nebo,
zdaj očiščen in svoboden, brez slutenj.

Slišim notranji glas v votlinah skal,
ki pomni telo, dotike svojega drevesa
in z zlatimi prsti tipa prihodnost.

Ko tako opazujem čas ves gibek
in zaskrbljene točke na krivini,
ki uglašujejo moje potovanje,
odrešeno dvoma, sem na dolgi poti
odhajanja naproti spoznanju po stopinjah,
s katerimi sem zapustila svoj mir.

Veste, a ni tako?
A ni včasih prav lepo,
prav lepo, ko vidiš vse to:
otrok, ki se smeji,
voda, ki žubori,
rastlina, ki brsti,
sonce, ki žari.

Pa se vprašaš: A vse to z mano živi?
Da, človek del tega si tudi ti,
ti, ki se ti vse to strašno sanjsko zdi.
Ei, pa torej to sem tudi jaz; jaz sem vse:
otrok, voda, sonce in rastlina,
vsakega imam nekaj, to moja je vrlina.

Smejem se, drvim, žarim, brstim,
delam vse, kar si zaželim.
Skačem, žuborim, sijem, rastem,
delam vse, moj obstoj na Zemlji je časten.
Izkoristim to in poletim, poletim tja, kjer
je vse to doma.
Krila imam in res letim, letim, ljudje, ei letim...
Spet se smejim, otrok postanem,
spet žuborim, vodo ujamem,
pa zažarim, soncu sledim,
nazadnje vzbrstim in odletim - sem ČLOVEK.

Bili so dnevi,
bile so noči,
ko si bil z menoj ti.

Bile so ure,
ki jih ne bom pozabila
najlepši spomini,
v njih se bom utopila.

Zdaj te več ni.
Ni te tu, odšel si.
Sam, na drugo stran..

Ne razumem zakaj,
zakaj si zdaj tam?
Še sama ne vem zakaj boli tako..
zakaj boli tako močno?

Brez tebe, bom izgubila vse,
kar sem kdaj imela in kar še hranim.
Brez tebe, zakaj bi sploh živela še?
Komu ljubezen naj podarim?

Brez tebe ni več razloga,
vse izgubi pomen.
brez tebe me leteča preproga,
odnese v mrtvi sen..

***kam naj grem?***

Jadrno sem bežala,
kot so me noge nesle
čez obilje žarečih cvetov,
ki so se povešali dišeči
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Jadrno sem valovala
v igrah soncu naproti,
skoz drevorede
sanjskih vonjav,
v brezmejno kipeče
valovanje zelenja
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Odčesnila sem leskovko,
si izrezljala piščalko z veseljem,
ki je našlo pogum
v rumenih čopkih mimoze
in jaz zaigram svojo pesem
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Že dolgo gledam v zvezde in se sprašujem.
Nestrpno z ene noge na drugo stopam,
Kot neutrudljivi pes za repom v krogu vrtim se,
Z lastnih verig, ki tiščijo me, ne spustim se.

Jokajočih oči zrem v neskončnosti temo.
Sama sebi se smilim, kot da bo kaj pomagalo.
Ne vidim, ne slišim ničesar, prazno je ogledalo,
že dolgo je od kar sonce je vstalo in znova zaspalo.

Hladnih objemov prežema me misel.
Utrujena glava na rami bledo mežika.
Komaj še nosim očala, pogled je upehan.
Nekje globoko v meni pa vem, lučka še vedno tiho, utripa.

Večne prošnje človeka
pred ograjo božjega oltarja:
"Bog, milostno nakloni ljudem posmrtno življenje."
Božji pogoj: hostja, simbol beline tvoje duše
in deležen boš raja ko odhajaš.
Vse bo belo, sama belina in beli cvetni vrtovi.

Narečje koščene roke prihaja od daleč,
zaprisežena smrti brez pridržka
ti govori in steguje okoničene prste k tebi,
z belimi črtami s poapnelimi oblogami
ti kaže praživljenje v njih,
mejnik tvoje zapuščenosti,
mejnik tvoje osamljenosti,
sanje brez sna,
življenje brez krvi,
čas v brezčasju.