Sonce je raztrosilo droben zlat prah po planetu,
ki se je nekega večera oprijel rdečega čeveljca.
Ta se je neizprosno hitro vrtel okoli nje,
jo nagovarjal, da je ustvarjen za njeno nogo,
da zna uživati svojo usodo z njeno ljubko podobo.
Prigovarjal ji je, da je ustvarjen zanjo
in da ga bo nosila z navdušenjem in občudovanjem,
šepetal ji je na uho in govoril, da bi rad proslavljal zaroko,
da se tako dobro prilega k njeni svileni obleki,
k nakitu, njeni pričeki in njenem avtomobilu,
govoril ji je v nekakšnem potrošniškem jeziku
tovarnarjev in trgovcev s čevlji, ki hvalijo svoje blago.
Hvalil se je, da je zadnji dosežek mode
in da potrebuje lastnico, ki ga bo pošteno plačala,
negovala in čistila, kakor se za čeveljc spodobi,
da bo ohranil rdeč sijaj in mesto izbranca v omari,
ki mu je globoko priraslo k srcu.
Povedal je, da hoče biti izbran in kupljen premišljeno
ter ohraniti svojo zavidljivo zunanjo podbo vse življenje.
Življenje z njo si predstavlja v uživanju in potovanjih.
Gibati se želi med omikanimi in prefinjenimi ljudmi,
ki so ga sposobni občudovati in zavidati tudi gospodarici,
ki ga potrpežljivo nosi in se boji njegove majhne sence,
ko ji s svojo ostro konico pete pritiska na dušo.
Rekel je tudi, da nosi v sebi zakon divje samovolje,
da če on hoče, da otišči nogo in povzroča hudo bolečino,
da nezmotljivo rad sledi zakon maščevanja,
ki ga vedno znova krši in spreminja na dobro,
ko se neha čutiti sladokusec tuje bolečine.
Vesel je, da je našel pribežališče v čarovniji ničemernosti
in se prepoznal v ogledalu izložbe na ulici.
V svoji domišljavosti je rekel: "Daleč so tla,
ki so trosila zlat prah in mi prinesla iskro prostosti,
da počnem jaz čeveljc, nepokoren svojevoljnež,
kar me je volja. Lahko skakljam in jo brcam v srce.
Jaz sem v odnosu tihega uživalca bolečine z njo,
uživalec njenega trpljenja, da jo kolikor zmorem utrudim,
ji prizadenem žulje in jo podrejam svojim igram."
Ona mu tedaj z razpolovljenim trpljenjem
in razpolovljeno vdanostjo reče, da je vse stvar
okusa in potrpežljivosti in da naj osvetljeni obraz,
namazan s tolsto pasto za čevlje zavoljo zafrčkanega denarja
zanj in zavoljo njenega dobrega počutja konča
v kanti za smeti, ker ona najraje hodi bosa.
In tako se je tudi zgodilo. Rdeči čeveljc moli
svoj nos med odpadki in prosi, če bi ga katera obula.
Sonce je raztrosilo droben zlat prah po planetu,
