To je sreča,
ki se pretaka med nama,
je kot zvezda blesteča
z neba poslana.

To je ljubezen,
že od nekdaj je z nama,
je skrivnostna kot pesem
tolikokrat prebrana.

Evropejec pogledal naokrog,
videl nekaj bo dobrot,
novo upanje in razbremenitev,
v sebi videl ohranitev.
Sreča, če Slovenec se zaveda,
da ohrani dostojanstvo,
svoj pogum, omajani razum,
saj iz Bruslja direktiva,
za nas težje razumljiva,
nam pokazala bo pravi čas,
ki, verjetno, dober bo za nas.
Slovenčki mali bomo potrdili,
da za obstoj smo se borili,
roge bikove pokazali skušnjavi,
če bi nas Evropejci radi zapeljali…

Maja David

Kaj naj ti pišem, rečem,
ko ne slišiš in ne vidiš več?
Ali pa morda? Nihče ne ve!

Nasmeh na ustnicah in v očeh,
bil je tvoj pogled na svet.
Na široko si objel življenje
in ljubil ga kakršno pač je.

V tvojem srcu je živela sreča tiha,
družina tvoja, velika skrb,
ko trepetalo za otroke srce je tvoje.
Zato tvoj korak hitel je,
ustavil se ob lepi pesmi za trenutek
in spet hitel naprej od jutra do večera.
Morda pozabil si
ali utegnil nisi vprašati korak,
če zmore?

Oko, tolmun globok zeleni
pogled neskončno drag
prelepo, da res bilo bi
v srcu toliko ljubezni.

Besede vse odveč so,
ko pogled spregovori
ne more žalosti in sreče skriti
kriči iz globočin v nebo.

Ko to spozna, pogled se skrije
v dan temne noči
oko umijejo mu solze,
da sladka bolečina v tebi se izlije.

Od kod prišlo si čustvo,
da utrujeno srce razvnema?

Zakaj prišlo si čustvo,
da krila zlomljena
hrepene do neba?

Čemu prišlo si čustvo,
ko srce bilo je mirno
in spokojno?

Kriči sedaj v bolečini,
v noči temni, tihi
in samotni,
ko krila zlomljena
proti nebu neutrudno
si razpira.

Za sabo vlečem dolgi šal,
barve mladosti prestreljene.
Plahutajočo zadeto perutnico vzleta.
V loku je zalučan kamen
s prgiščem črnega semena vame.
V raztrgane štrene sivih odplak
se zajeda hobotnica, gnus slasti,
kvašenje krivic naj vam Bog odpusti.
Bog naj vam odpusti kamenjanje!
Vse opogumljeno kamenjanje,
vsak zalučan vaš kamen posebej.

Zameseno je testo s kamnasto rokó,
kamnitast črn kruh, komis otroku.
Pritlehen in volhek je zrak,
ubogi upognjeni zrak,
usihajoč v klicu kamna,
kamnitega kamna spomina,
ko met kamna v kri
skoz črnilo v kamnu oživi.

Rad bi o ljubezni sanjal,
pa še tega se bojiš.
Rad bi v upanju dočakal
objem, ki ga v naprej izgubiš.

Minljivo vse je si spoznal.
Vrnil se ne bo več dan,
ko sladko si sanjal
s srečo se igral vsak dan.

V mračni, vlažni ulici
osamljenega mesta,
preveva me občutek -
kot nekdaj rodna cesta.

Kot da želi povedati
zgodbo njenega življenja,
radosti, veselja,
skritega trpljenja.

Zidovi, kot zidovi – zdi se
da med njimi ni razlike,
a ko stopim skoz ožine
njih pestre so odlike.

Zbedi se, ti ki ša spiš!
Zbedi se, poledi ven,
Kaku veje hladan piš..
Vohaš pomlad kaku prihaja sen?

Zbedi se, kur se je narava zbedila.
Pridi ven, na travico zeleno..
ki je zajdla, ko nas je zima zapestila.
Pridi ven.. naj ti ne bo vseano.

Vonjaš, kaku lepu diši primavera?
Jo čuješ, kaku hodi les proti nan?
Še tikaš jo lahko, ku je vjutro al ku je sera.
Prava je kur jes ino ti, ni una siz sanj.

Dvigujejo ponosno bori se v nebo
iglice v soncu se bleščijo
v rahlem vetru zadrhtijo
odsev neba se zlije v morsko dno.

Samo oko njih krošnje sem doseči,
ko spoje se v neba modrino.
Pogled prekrasen boža dušo mojo,
kot da ljubezen pijem
iz tvojih ljubečih oči.

Poglej,
v plesu stvarstva
noč drhti.

Ne štej
minut, ne ur,
ko z mano si.

S teboj
stopim se nežno
v tih šepet.

Nocoj
s teboj je večnost
sna prelet.

Nekako nisem znala
pokazati teh občutenj
najinega stika,
pogledov in dotikov,
tega pretakanja energij.

Nisem znala,
upam, vedno upam.
Prišel bo trenutek.
Prišel,
ko bo v zraku nekaj,
kar ne potrebuje besed.

Maja David

Val pomladi mrši lase,
igra prepletanj me prebuja –
stičišča so mehka.
Tistih par trenutkov
je večnost v vsemirju,
tistih par trenutkov
mi vedno pove,
da si upam.
Tistih par trenutkov
zasije in poživi
igro življenja.

Maja David

Halo, halo, kaj naj napišem?

Nekaj lepega, pregrešnega, ali samo;
hvala za vse!
Ne to pa ne gre!

Beseda hvala, je velika, lepa in privlačna beseda.
In lahko jo poješ, in se je prenaješ!
A obstajata še besedici: prosim in pusti me!

In katero izbrati, da bo tista prava, ki bo povedala, kaj mi je storiti?
Nekaj lepega - tisti srečni metuljčki,
ki so prileteli skozi odprto okno ljubezni, se naselili v trebuhu
in njihova krilca so žgečkljivo in drhteče napovedovala,
da se bliža tista prelepa toplota,
ki osvobaja, in te znova opominja,
da si drhtenja v transu poželenja poželiš,
zares dobiš,
ga vdihneš in okamniš.

Prevzel me je dan,
ko me je iskala tvoja dlan,
ko si do mene prišel čisto zaspan
a si mi vseeno dejal,
da si se zmotil,
da se je pač tako zgodilo,
da si me obiskal,
čeprav me nisi iskal.
Odgovorila sem ti,
da te tudi jaz nisem
nameravala srečati,
ker se nama ni več potrebno iskati,
saj sva za sabo pustila
vse, kar sva imela
in to je bilo nekaj najinih naključnih dni,
ki so zapisani v večnosti.

Življenje je težko, pravijo
tisti, ki imajo čas o tem razmišljati
in jih vase ne potegne vrtinec dogajanja.
Izpije te do zadnje kaplje,
če se mu le prepustiš
in če ti je do tega,
da kaj iz sebe narediš.
Ne stoj ob strani kot opazovalec,
da ga ne zamudiš.
Glej, da se iz vsega, kar prinaša,
nekaj naučiš.
Veliko več zdržiš,
kot si pripravljen si priznati
in ta tvoj vsakdanji križ ni tako težak,
da bi ga nositi več ne zmogel.
Sprejmi ga z ljubeznijo
in boš pozabil, da je jarem.

Spiš v neskončni megli,
ko te iz sanj nekaj prebudi.
Lenobno dvigneš glavo,
reče ti: "tako ne bo več šlo"

Ne razumeš stanja,
omamljen zbudiš se iz spanja.
"Vstani!" pravi glas..
"Delat! Delat! Za Delat je čas!"

Pozabiš da si ti..
vstaneš, začneš "svoj" dan.
Nisi več ti, kakor nekdo drug v tebi živi.
zvečer nisi utrujen.. le nekoliko pijan.

Kar pomlad nama je dala,
je bila v začetku šala.
Rada sva se srečevala,
si drug drugemu sreče dala.

Poletje hitro je minilo,
obilo zabave porodilo,
smeha, sreče in veselja,
novih upov hrepenenja…

Že jesen na vrata trka,
vsa narava vse bolj mrka.
Dan za dnem želja obilo,
moje srce je rodilo

Hotela si, da te ranim,
Da prebodem ti srce,
Brez trpljenja, si mi rekla,
Kmalu izgine čustvo, z njim pa vse.

Nisem mogel, ker te ljubim,
Nisem te ranil, zakaj, ne vem,
Če te ne bi ljubil,
Ne bi izginil in odšel.

Rada bi živela v mestu
prihodnjega spomina.
Mestu, ki ga ni.
Mestu, ki ga sanjam.
Mestu, na obzorjih sanjskih vidljivosti.
Mestu neraziskanega ozemlja.
Morda se bo to mesto imenovalo City Silentes
Morda mesto pravljičnih ljudi.
Brez ljudi z matricami, šablonami
in modricami na koži.
Mesto brez politike, moči in vpliva.
Mesto brez konvencij in koncesij za nadzorovanje
in kaznovanje Orwellovega tipa.

Opojen vonj,
razum izginja,
čas ne obstaja,
oblak nate spominja.

Toplota telesa
pravi: življenje,
pod tvojimi prsti
je dih hrepenenje.

Trenutek sreče,
misli lebdijo,
duše se ljubijo,
telesa sledijo.

Utrujena od svojega začetništva
ne najdem pravih več besed,
je zdavnaj že zapisano,
kar je mislil kdaj poet.
Kar koli sem zapisala, vse je le eksperiment,
kako v svoji koži preživet.
Utapljam se v osladni kičavosti,
tako se upiram hladni resničnosti.
Vse v meni se bije, vije, lije, vre,
nič nima več svoje prvotne mere.

Tisoče stvari
ti šepeta
mojo navzočnost
nekje.
Nikdar mi ne boš
postavil meje,
ki je ne bom
prestopila.

Moja navzočnost
ti ni nikoli nič pomenila,
prav tako tudi tvoje meje
zame ni.