Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/CitySilentes

City Silentes nedelja, 2. april 2006 @ 18:59 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Rada bi živela v mestu prihodnjega spomina. Mestu, ki ga ni. Mestu, ki ga sanjam. Mestu, na obzorjih sanjskih vidljivosti. Mestu neraziskanega ozemlja. Morda se bo to mesto imenovalo City Silentes Morda mesto pravljičnih ljudi. Brez ljudi z matricami, šablonami in modricami na koži. Mesto brez politike, moči in vpliva. Mesto brez konvencij in koncesij za nadzorovanje in kaznovanje Orwellovega tipa. Po mestu cvetne celine jasmina hrepenim. Želim si mesto podobno Atlantidi. Mesto s plitko peščeno obalo in palmami. Mesto iz stare Kartagine v Tuniziji, odkoder prihajajo stari mozaiki na obalo in amuleti delujejo v skladu z voljo bogov. Hrepenim po mestu na nihajoči bisernici za vratom Boga, v katerega še ni vstopil hudič s stupenimi prašniki hiacinte. Želim si mesto brez natrganih hrepenenj na kitah in mišicah skeleta. Mesto minojske kulture bronaste dobe. Želim si cvetoče mesto, vstalo iz pepela in dežja po erupciji Vezuva, zraslo iz Pompejev. Želim si živeti na Havajih, tam kjer so Mutukuje požrli morski psi in ljudi na čudežen način zopet postavili žive na svet. Kako najti to mesto, kjer civilizacija ne bo poniknila na prvotno izhodišče. V zlatolaskah v koruzi sem našla metafizično mesto, kjer je človeka narava reducirala na škrata med mavričnimi polji in kristalnimi rosami trav. Potem ko so visoke vode usahnile in znižale svojo gladino, so se zbrale živali in pravljični ljudje - mali vrtni škrati poglobljenih modrosti in posadili kolone nasadov novega duha. Rasti so začeli in prizanašali drug drugemu in gojili človečnost v božanskem dvorcu koruze. V zboru so peli hvalnico in se navadili na dolgi mir. Tu kot gobe po dežju rastejo pravljični ljudje brez napuha, ljudje, ki nosijo s seboj dateljne in pesmi v torbici. Pravljični ljudje, ki se božajo po mačje in drug drugemu uspavajo sladko utrujenost. Sezidajmo jim nebesno modrino iz čiste tišine in zaščitmo jih v zlate polžje hišice, da se jim ne približa izmozgan tat z naropanim značajem čudnega ptičjega perja z moralno esenco samozadovoljstva - velik kot uhati slon, ki trobi škratom himno, z namigovanji o njihovi ezoposki zatrtosti in svoji bistrovidni slonovi vzvišenosti. Komentarji (2) www.pozitivke.net