Kaj naj ti pišem, rečem,
ko ne slišiš in ne vidiš več?
Ali pa morda? Nihče ne ve!
Nasmeh na ustnicah in v očeh,
bil je tvoj pogled na svet.
Na široko si objel življenje
in ljubil ga kakršno pač je.
V tvojem srcu je živela sreča tiha,
družina tvoja, velika skrb,
ko trepetalo za otroke srce je tvoje.
Zato tvoj korak hitel je,
ustavil se ob lepi pesmi za trenutek
in spet hitel naprej od jutra do večera.
Morda pozabil si
ali utegnil nisi vprašati korak,
če zmore?
Kruta usoda ustavila je tvoj korak,
hotela tudi tvoje je srce in tiho srečo.
Iztrgala te je iz družine,
delovne sredine,
od prijateljev in znancev.
Počivaj v miru prijatelj dragi!
Dovoli usodi kruti,
da tiho srečo podari otrokom tvojim.
Prosimo usodo kruto,
da podari tvoji ženi moč,
materi tvojih otrok,
da nadaljevala pogumno bo v življenje
in skupaj z otroki pozabila žalosti bolečino,
da ostal bo lep in topel spomin na tvoj korak.
Kaj naj ti pišem, rečem,
