Prevzel me je dan,
ko me je iskala tvoja dlan,
ko si do mene prišel čisto zaspan
a si mi vseeno dejal,
da si se zmotil,
da se je pač tako zgodilo,
da si me obiskal,
čeprav me nisi iskal.
Odgovorila sem ti,
da te tudi jaz nisem
nameravala srečati,
ker se nama ni več potrebno iskati,
saj sva za sabo pustila
vse, kar sva imela
in to je bilo nekaj najinih naključnih dni,
ki so zapisani v večnosti.

Takrat sva drug drugemu srečo delila,
takrat sva se drug drugega še razveselila,
drug za drugega sva živela
in to je bilo vse, kar sva od življenja želela.
A med nama je bila razdalja
in tista previdnost,
ki se postavlja nad čustva,
razum je vse preprečil
in krčevito vpil NE, NE SMEŠ!
Kaj pa so čustva dejala,
bolje da ne govorim.
Zato si še sedaj obraz zakrivam,
da me ne prepoznaš,
druga pota ubiram,
samo da me ne srečaš.
A tiste notranje lepote,
ki jo včasih čutim v sebi zaradi tebe,
za nič na svetu ne dam,
tudi če ti nisem draga,
rada te imam, priznam.