Zbedi se, ti ki ša spiš!
Zbedi se, poledi ven,
Kaku veje hladan piš..
Vohaš pomlad kaku prihaja sen?
Zbedi se, kur se je narava zbedila.
Pridi ven, na travico zeleno..
ki je zajdla, ko nas je zima zapestila.
Pridi ven.. naj ti ne bo vseano.
Vonjaš, kaku lepu diši primavera?
Jo čuješ, kaku hodi les proti nan?
Še tikaš jo lahko, ku je vjutro al ku je sera.
Prava je kur jes ino ti, ni una siz sanj.
Drevesa su se siz belo zaveso pokrila,
zajdli so zvončki, trobentice in anka vijolete.
Lepo se je narava zbedila,
še tiči pojejo lepše kanconete.
še Šiše se smijajo,
če Sunce sija.
In vidi, nonče.. vre briškulajo
krčijo moro in veselo kantajo.
In ti, muj človek, zbedi se in hodi ven.
Venih ni taku kur je te,
Lidje živijo nepret še..
In sunce sija, in kliče anka tebe.
Zbedi se, ti ki ša spiš!
