Za sabo vlečem dolgi šal,
barve mladosti prestreljene.
Plahutajočo zadeto perutnico vzleta.
V loku je zalučan kamen
s prgiščem črnega semena vame.
V raztrgane štrene sivih odplak
se zajeda hobotnica, gnus slasti,
kvašenje krivic naj vam Bog odpusti.
Bog naj vam odpusti kamenjanje!
Vse opogumljeno kamenjanje,
vsak zalučan vaš kamen posebej.
Zameseno je testo s kamnasto rokó,
kamnitast črn kruh, komis otroku.
Pritlehen in volhek je zrak,
ubogi upognjeni zrak,
usihajoč v klicu kamna,
kamnitega kamna spomina,
ko met kamna v kri
skoz črnilo v kamnu oživi.
Gostujoča nemoč moči,
slepota, ki zmogla je pogum
udobnega umiranja s kamnom v roki,
ko kamen po kamenju rije
in kamen odkopava,
s kamnom pod kamnom drob.
O Bog, zakaj si shranil vame
ves svoj spomin?
Vzemi si rožo iz očesa,
rožo, da ne bo ovenela v meni.
V cvetu je moje srce!
Za sabo vlečem dolgi šal,
