Rada bi živela v mestu
prihodnjega spomina.
Mestu, ki ga ni.
Mestu, ki ga sanjam.
Mestu, na obzorjih sanjskih vidljivosti.
Mestu neraziskanega ozemlja.
Morda se bo to mesto imenovalo City Silentes
Morda mesto pravljičnih ljudi.
Brez ljudi z matricami, šablonami
in modricami na koži.
Mesto brez politike, moči in vpliva.
Mesto brez konvencij in koncesij za nadzorovanje
in kaznovanje Orwellovega tipa.
Po mestu cvetne celine jasmina hrepenim.
Želim si mesto podobno Atlantidi.
Mesto s plitko peščeno obalo in palmami.
Mesto iz stare Kartagine v Tuniziji,
odkoder prihajajo stari mozaiki na obalo
in amuleti delujejo v skladu z voljo bogov.
Hrepenim po mestu na nihajoči bisernici
za vratom Boga,
v katerega še ni vstopil hudič
s stupenimi prašniki hiacinte.
Želim si mesto brez natrganih hrepenenj
na kitah in mišicah skeleta.
Mesto minojske kulture bronaste dobe.
Želim si cvetoče mesto, vstalo iz pepela in dežja
po erupciji Vezuva, zraslo iz Pompejev.
Želim si živeti na Havajih, tam kjer so Mutukuje
požrli morski psi in ljudi na čudežen način
zopet postavili žive na svet. Kako najti to mesto,
kjer civilizacija ne bo poniknila na prvotno izhodišče.
V zlatolaskah v koruzi sem našla metafizično mesto,
kjer je človeka narava reducirala na škrata
med mavričnimi polji in kristalnimi rosami trav.
Potem ko so visoke vode usahnile
in znižale svojo gladino,
so se zbrale živali in pravljični ljudje -
mali vrtni škrati poglobljenih modrosti
in posadili kolone nasadov novega duha.
Rasti so začeli in prizanašali drug drugemu
in gojili človečnost v božanskem dvorcu koruze.
V zboru so peli hvalnico in se navadili na dolgi mir.
Tu kot gobe po dežju rastejo pravljični ljudje brez napuha,
ljudje, ki nosijo s seboj dateljne in pesmi v torbici.
Pravljični ljudje, ki se božajo po mačje
in drug drugemu uspavajo sladko utrujenost.
Sezidajmo jim nebesno modrino iz čiste tišine
in zaščitmo jih v zlate polžje hišice,
da se jim ne približa izmozgan tat
z naropanim značajem čudnega ptičjega perja
z moralno esenco samozadovoljstva -
velik kot uhati slon, ki trobi škratom himno,
z namigovanji o njihovi ezoposki zatrtosti
in svoji bistrovidni slonovi vzvišenosti.
Rada bi živela v mestu
