Spiš v neskončni megli,
ko te iz sanj nekaj prebudi.
Lenobno dvigneš glavo,
reče ti: "tako ne bo več šlo"

Ne razumeš stanja,
omamljen zbudiš se iz spanja.
"Vstani!" pravi glas..
"Delat! Delat! Za Delat je čas!"

Pozabiš da si ti..
vstaneš, začneš "svoj" dan.
Nisi več ti, kakor nekdo drug v tebi živi.
zvečer nisi utrujen.. le nekoliko pijan.


Nebo nad teboj je drugačne barve,
ko vedno samo hitiš..
In ljudje so lutke le,
od njih se samo učiš.

Ko se ozreš v preteklost dneva,
se ne spomniš nič..
Vse je samo zmeda in ti si kakor reva..
In dan je en sam prenapolnjen kič.

Nimaš moči in Nisi zaspan,..
nimaš cilja in nočeš spet sanj.
Ne želiš si nič več in nič manj..
A vseeno veš, da ju3 te čaka isti, zmeden, vsega prepoln, grozen dan.