…Z bisernim prahom Luna blesteča
posipa mehkobnost noči
boža… nežno ljubkuje razgreti telesi
z dihom vetriča kožo hladi

…

ožarja ustne te… ki s poljubi govore

nežnimi
slastnimi
strastnimi

s poljubi… ki že onkraj so zemlje

V plamenskem grmu šipka
sem videla odhajati bele jadrnice.
Kot pahljača organdija so se v grmu
ob poti čez travnik bohotili cvetovi.

Baročna umetnina je zasijala iz zemlje
kot uročena v ognjemetu barv
z nerazložljivim odhajanjem belega,
v prepletih in polzenjih
svežega odlivanja beline,
ki je bila podobna pomladnemu
sneženju čez trate poljskega cvetja.

Zelo žalostni se mi zdite,
a zakaj le od MENE bežite?
Zakaj stran od mene si želite?

Imate občutek, da se skoz hvalim?
Da na vsakega 'navalim'?
Se nikoli ne zahvalim?
Da se ponižanja ne navadim?

Kaj sem takega storila?
Da vam je ta misel v glavo stopila?
S čim sem se zamerila?

Danes umrla bom,
oporoko napisala bom.
čeprav nimam veliko,
mi veliko pomeni.

Imam dušo, ki je prazna,
imam srce, ki je črno.
moja misel je blazna,
moja beseda-MRTVA.

Le kdo tega si želi,
čigava duša tako trpi,
kakor moja,
ki že dolgo ne živi.

Nekaterim smešno se zdi,
a verjemite, da ni.

Ko sem brez tebe,
in v ovoju teme,
nevem kaj naj počnem.

Ko vprašaš me,
če ljubim te,
nevem kaj naj rečem.

Ko rečeš mi, da rad me imaš,
in da za nič na svetu me ne daš,
nevem, kaj naj mislim si.

Tvoje bi srce zaigralo,
če bi vedela kdo sem,
bi v objemu vztrepetalo,
ko ujela bi se v njem.

Toda ti ne veš kdo sem,
čemu sem se zate odpovedal,
v sebi skrivam, le jaz vem,
nikoli ti ne bom povedal.

Varna kot nikoli prej,
sladko bi zaspala,
nikoli več se ne bi gnala,
če bi vedela kaj vse sem pretrpel.

Za koga naj ljubim, za koga živim,
za koga naj sanjam, za koga letim?

Kje je sonce, da me ogreje,
kje dež, da me napoji?

Kje je roka tvoja, ki me objema,
kje poljub, ki nežno mi govori?

Zdaj te le v srcu in mislih imam.
Že me nežno poboža tvoj glas:
da si me noro želiš objeti,
in tako za vedno objeto imeti.

Pošiljam ti
Nasmeh
Da odpreš mi
Vrata sreče
Da ukradem
Tvoje sanje
In tiho odidem.

Ramiz Velagić

V tišini
V praznini
Čutiš magijo
Zvezdnatega neba.

Se uglasiš
Se uglasbiš
V nekaj imen
Nedokončanega .

V objemu
Večnega časa
Odpreš srce
Vsakemu spominu.

Ramiz Velagić

Nov list sem obrnila,
da bi si življenje popestrila.
Za mano stiske, stresi in obupi,
malo veselja, strgani žepi.
Prijatelje moje rada imam,
vse, kar imam, z njimi delim.
Smeh, veselje, solze in vse to,
pisano nam je bilo na roko.
Z dekleti na sprehode hodimo,
sončne žarke lovimo,
jih ujemamo med dlani,
se smejemo v sončne dni…

Ne zanima ne, s čim si služiš kruh.
Rada bi vedela, po čem hrepeniš in ali si upaš sanjati,
da bi si izpolnil to srčno hrepenenje.

Ne zanima ne, koliko si star. Rada bi vedela, ali boš tvegal,
da te bodo drugi imeli za bedaka zaradi tvoje ljubezni,
zaradi tvojih sanj, zaradi pustolovščine tvojega življenja.

Ne zanima me, kateri planeti so v kvadratu s tvojo Luno.
Želim vedeti, ali si se dotaknil središča svoje bridkosti,
ali te je življenje s svojimi izdajstvi odprlo ali pa te je strlo
in si se zaprl, da te ne bi dosegla nobena bolečina več.
Rada bi vedela, ali lahko mirno obsediš z bolečino –
mojo ali svojo – ne da bi jo poskusil skriti, zabrisati ali odpraviti.

Moj preljubi ustvarjalni nered,
ko ni nič na svojem mestu,
ko samo vzamem malo tu in malo tam
in se podam v vojno vihro,
nato v zatišje pred nevihto,
včasih s tako ihto
samo zato,
da si priborim
vsaj eno misel zase.

Danijela Premzl

Zakaj preraseš pravljice
in jim ne verjameš več?
Zakaj se ti nenadoma odpro oči
in si prisiljen spoznati še drugi pol?
Zakaj je včasih tako zelo temno,
da ničesar lepega več ne vidimo?
Je enim všeč, kar drugim ni,
je že tako, da s tem računamo.
Kako preradi besede vsepovsod trosimo,
ali se sploh vprašamo, kaj v sebi nosijo?

Pojdi z menoj, pozabi danes, jutri lepši bo.
In osreči me spet, mi razjasni pogled,
naj ob tebi sem kot cvet.

Pojdi z menoj, nasula bova vrtnic si na pot.
Ko prepevava, vsa vesela sva,
ker nov jutri čakava.

Ne reci mi nikoli,
da nisem prav izbrala,
ko tvojo dlan sem vzela,
ker sem na dosegu jo imela.

Vetrič se z listjem poigrava, blag,
Skoz okno opazuje moj pogled ga vsak,
Skoz okno usmerjen, osamljen in tog
Le čaka in čaka nate odprtih rok.
………………
Podobe hitijo in se spremenijo v vilo,
Ki zagledam jo čez prozorno svilo.
In med belimi zidovi tam,
Prikažeš se, boginja omam.

In tvoj pogled me priklene nate,
Tvoja duša me popelje vate,
In melodija ljubezni, občutka svobode,
Popelje med lepe me, bele labode.

.

ZVEN TIŠINE

.
..
...
....
.....
......
.......
........
.........
..........
...........
............

..... vodi me v globine

...............................................
.......... kot ZVEZDA ko drsim v PRAZNINI
...............................................

..... stopim se v njeni

............
...........
..........
.........
........
.......
......
.....
....
...
..
.

S I M F O N I J I

.

Si še tu,
ki sem te pustila tam?
Si še tu,
ki si sam odšel stran?

Me še maraš,
Čeprav me nikoli nisi rad imel zares?
Se še šparaš,
Ali še v tebi gori tisti nori kres?

Jaz te moram pozabiti,
ki ti luna sije v očeh.
Jaz se moram naučiti,
najti v svojih očeh novi smeh.

Veter mi prinaša
tiha sporočila,
ko te zaznam.

Daje mi občutek
pripadnosti in pomladno toplino,
daje mi svežino tistih dni,
preživetih v žaru modrine neba,
ko vsak je trenutek čaroben.

In nekaj mi pravi, da traja.

Maja David

Koprena siva mesto je pokrila,
luči v Trnovem tlijo kakor sveče,
požirati še zadnje zvezde tleče
je jela težka in mrakobna sila.

Udarce štejem - polnoč je odbila,
skoz meglo par zvonikov se leskeče -
ožarjen kot oltar je kraj nesreče,
kjer pevcu strla je ljubezen krila.

Ah, ljubil bi, ko bi bilo mi moči!
Kot bi spustila težka se gardina,
zastrla sonce v duši je črnina.

Vesela sem, da si dojela
vso mojo ljubezen do morja
in da mi poješ pesmi
z glasbeno spremljavo
šumenja valov in utripanja iker
v lesku tvojega bisera.

Globoko v tebi se skriva
vsa nerazkrita lepota
in ti me skozi ozek prehod
vabiš v telo in mi razkrivaš
svoje skrivnosti za svileno ruto
stihov o morskem valovanju.

Potapljam se vate, v tvoje telo
in ti nosim v dar koralne vejice,
medtem ko mi ti podarjaš svoj biser.
Od tebe se učim umetnosti
čistega sprejemanja ljubezni.

Ne vem,
kdaj se je
rodilo
najino znanstvo,
ne vem,
kaj te je
na meni
pritegnilo,
da si me vzela
v svoje varstvo.
Življenja nisem
še veliko užila,
ocean v meni
ves miren je in tih.
Prihajala predvsem
takrat si,
ko sem bila na tleh,
ko sem izgubljala,
ko sem bila v posmeh.

Ostani.
Nocoj se bo zgodilo.
Nepozabno bo.
Le prehitro bo minilo.
Že dolgo se tega veseliva,
teh trenutkov, ki si jih bova podelila.
Oba imava tremo,
bi rada preložila,
ne bi predaleč rada se spustila.
A tako sva se dogovorila.
Samo drug drugega pogledava
in veva,
da bova to vseeno storila.

Vo Taga za jug,
vo Mugrite, koi gi soneše,
kako mnogu nekoj drug,
Kočo Racin solzi roneše...

Crešovoto topče koga zboreše,
Nikola Karev, Dame Gruev,
Pitu Guli i Jane Sandanski,
koga kruševskata Republika govoreše,
toa ne se snegovi lanski...

Makedonijo moja mila,
ne davaj go ovoj spomen,
gi ne davaj svoite krila,
iako narodot Tvoj e skromen...