V plamenskem grmu šipka
sem videla odhajati bele jadrnice.
Kot pahljača organdija so se v grmu
ob poti čez travnik bohotili cvetovi.

Baročna umetnina je zasijala iz zemlje
kot uročena v ognjemetu barv
z nerazložljivim odhajanjem belega,
v prepletih in polzenjih
svežega odlivanja beline,
ki je bila podobna pomladnemu
sneženju čez trate poljskega cvetja.

V prehodih v razigrane igre
malih šipkovih sadežev
me je prevzela ognjena zarja
in žgoča barvitost strasti.

Otipavalo jih je jesensko nebo
in sadeži so bahavo ginjeni
v dežju jokali, ko jim je odtekal čas.
V njih so zmezele žareče tople
sproščenosti semen z nasmehom
svetlobe in upanja človeku.

Po odhodu belih jadrnic
sem doživela pomlajujoč spomin.
Brusila sem barvno lestvico
svojih občutkov, da bi podaljšala
lepoti čas v svojih očeh.