Drage Ajda in Danaja!

Školjka nam pričara ambiente zvočnih prostorov, kjer se odcejajo samota in čas, krhke podobe stvari in in akustično bogastvo nians glasov morskega utripanja. To pesem sem potrebovala pri poglavju moje pesniške zbirke "Glasovi iz školjke", kjer objavljam cel niz pesmi o morju. In prav ta mi je še manjkala glede na naslov poglavja. Kapnila mi je ponoči, ko sem gledala školjko na sliki, ki jo je upodobila moja teta slikarka, ki je bila učenka znanega tržaškega slikarja Pier Marussiga (Marušiča, po rodu Slovenca) v Milanu, kjer je tudi slikala in razstavljala. Školjko, ki jo je upodobila moja teta na sliki sem občudovala na njihovem vrtu na mizi, v Milanu, ko sem bila stara 5 let in mi je ostala v spominu. Ko je moj stric delil slike po tetini smrti, sem ga izrecno prosila, če bi lahko dobila tudi to sliko, ki mi pomeni nekaj posebnega. Tako kot vidita, zgodovina moje školjke je kar pestra. O vseh tistih školjkah, ki jih v morju nabiram pa niti ne bi govorila, saj so moje ljubljenke. Ko sem doma malce utrujena in si želim samote, se po počutim, kot da sem v školjkini hišici.

Lep pozdrav in hvala za prijazna komentarja
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]