Zakaj slike pogreba si želimo?
Spomin na umrlega gojimo?
Zakaj se vračamo na kraje,
ki bi jih pozabili raje?
Kjer sva midva se razšla,
kjer tujca sta zašla,
kjer zgorela je hiša, prijaznejših ljudi,
zakaj vračati se tja, kjer življenja ni?
Kjer niti sonce ne živi?
Ljudje radi se spominjamo.
S tem sedanjost zamujamo.
Ko zgodi se nekaj slabega,
pa čeprav le nekaj malega,
če pomeni nam veliko,
lahko vzame nam leta,
saj žalost in nemir se nam obeta.
Zakaj se želimo spominjati slabih reči?
Trpljenja, joka, stiske si želimo?
..
..
..
Kaj pa, če si v to prisiljen? |
Zakaj le?
Prispeval/a: Weirdness dne torek, 6. februar 2007 @ 21:40 CET
Zakaj le???
Zato, ker človek potrebuje nekaj v življenju, kar mu daje nadaljne upanje. Potrebuje žalostne spomine, da se lahko bolj osredotoči na to, kateri so dobri in se potem spominja le teh z večjim veseljem in jih bolj ceni.
Ne vem če smo v to ravno prisiljeni, je pa res, da morajo v življenju biti tudi žalostni spomini. Če ne za druga, vsaj za to, da navdihnejo kakšnega pesnika, da ustvari lepo pesem, kakor si jo ti... ;)
lep pozdrav, Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...
mancaretka@email.si
Prispeval/a: Mancaa=) dne sreda, 7. februar 2007 @ 15:50 CET
Prdstavljaj si, da bi ti umrla in ostali bi rajši pozabili na tvoj grob. Kako bi se počutila?
Mislim, da nihče iz mednas prav dobro!
Sicer je pesem zanimiva, zanimivo razmišlanje (ki je pač tvoje, vsak ima drugačnega)!=)