Ljubezen vedno najde pot,
ljubezen teži k izpolnitvi,
Ljuba potrti Navihanki pravi.

Če na tvoje klice se ne javi,
če izgovore le išče vsepovsod,
če na maile ti ne odgovarja,
če tvoje eS-eM-eS-e briše,
kot da jih nikoli ni bilo,
alarm boleč se v srcu ustvarja,
ker po razhodu ta reč zaudarja.

......................Tu
....................Nekje
..................Globoko
................In še globje
..............V meni ostanki
...........So vojne katastrof.
..........Ogromna je le sfera,
...........Ki v notranjosti leži.
........Nje zidovi masiva težka,
.........Nič prodre je, se zazdi.

.........Zapolnjena s trenutki,
.........Ki jim konca nikdar ni.
........S črnino svetlobne idile,
.........Katere strah se je drži.

Glej, kako se ti je razsvetljil obraz,
ko zaslišal si njen glas.
Njenim šalam se smejiš,
o njej sanjaš kadar spiš.

Se zavedaš. Da ko tvoje jo oko zazna,
tvoje srce ščemenje zazna?
Občutek, da letiš,
navznoter in navzven žariš.

Pozdravljen!
Spet sem jaz!
Te motim? Je tvoj mir skaljen?
Saj sem samo jaz.

Kako se imaš?
Se še želiš pogovarjati z menoj?
Zakaj se že enkrat ne udaš,
molčiš, čeprav vem, da si želiš takoj.

Da si želiš spregovoriti,
in nočeš hkrati!
Vem da se bojiš novih stvari v življenju naučiti..
ne samo pasivno stati.

(Iz cikla pesmi Gorečka,
poglavje Zavezana domovini)

Vojne že dolgo ni več.
Za njo si je opomogla še zadnja hiša.
Strasti so v oseki.
Nastopil je mir, zadnjo dejanje
po veliki tragediji.
Mir nima barve in nima oblike.

Je kakor spanec,
ki tke tišino levi in desni dlani.
Mir bereš z obličja.
Je duhovno drevo naroda
s sadeži modrosti in blagostanja.

Vidim jih. Brez števila so. Veliko jih je.
Vidim eno, poslednji njen lesk.
Ko se je utrnila, sem videla.
Nikogar nisem videla, da bi za njo žaloval.
Nihče ji ni dal imena.
Nihče ji ni postavil nagrobnega spomenika.
Koliko sekund je bilo potrebnih,
da se je razletela na kose?
Tipala me je z zasanjanimi prsti
še stoletja potem, ko je ni bilo več.
Jaz gnetem njeno snov
in jo gledam iz daljave. Njen spomin.

Ljubezen je! Na polju belem, tam na sneženi trati ………
……………………………………………………………………………………………
in slutim dih pomladi…………………………………………………………
vonjam njeno toplo sapo…………………………………………………

………………………………………… pa začutim v srcu ptico nežno,
…………………………………………… pod perutmi glavico drži
……………………………………………… in čaka…… da prideš Ti;

……………………………………………… so v dolgi zimi ji premrla
…………………………………………… krila, pa ne vidi več luči,
………………………………………… Tebe čaka…… da prišel bi.

Za ta tvoj svet bom danes kar želiš!
Tvoj pogled me boža,
moj namen je danes to..
dviguje me v nebo..vse višje, vse tišje,
saj prihajam danes k tebi kot svetnica,
za ta tvoj svet, sem danes jaz devica.
Da sramežljivo te poljubim,
čutim a še ne zaznam..
da se skrivam v tvoj objem,
da zadrhti mi koža, ki jo tvoja roka boža,
in da upiram se stvarem, ki jih želiš početi,
da še bolj te zmamim..

Sonce sreče je že potemnelo,
zvezda ljubezni je že ugasnila,
lunin obraz vesolje je vzelo,
svetli oblaki dobili so krila,
ker moja draga me je zapustila.

Kdor mi jo vrne, nagrado dobi,
kdor pošlje mi jo, dragulj si zasluži,
ne enega - tisoč iz mojih oči,
hvaležen objem moj se jim pridruži,
in topel stisk roke objemu sledi.

Boči se mavrica,
nad polnimi polji,
tiho vali se kalna reka,
pod bajnimi barvami.

Za lepimi barvami,
laž se skriva,
ni trdnosti, le iluzija.

Kje so dnevi, ko sva se ljubila,
kje so mehke žametne noči,
le zakaj, drug drugega sva izgubila,
da bi o tem razmišljal, nimam več moči.

Je še sreča kje na svetu,
je še kje ljubezni čar,
sem kot ptica v mrtvem letu,
vem pa, da tebi to ni mar.

Ebenovina zdaj so moji dnevi,
mučenje neskončno zdaj noči,
slepec sem v hudih mukah,
mrtve moje so oči.

Nekje zadaj ždi
in čaka pripravljena,
da plane kadarkoli
v kri, v kosti,
v misli zamegljene,
groza črna.

Kri zavre,
možgane stiska,
skozi mrzle prste,
s kremplji kamnitimi,
cefra resničnost,
brez glasu kriči,
da rojstvo je
uvod pred smrtjo,
agonija trenutka,
nepomembni nič.

Kako bi te božala po laseh!
In ti iz lic izvabljala smeh..
Ti pravila na ves glas,
da ljubim te jaz.

Kako bi te božala po laseh!
S teboj hodila po poteh..
Ti pela pesem visoko,
ki v srcu jo nosim globoko.

Solza gre,
ne morem je zadržati.
Najlepši nasmehi zblede,
nočem se še predati.

Metulj je že odletel iz cveta,
ki ga je oprašil.
Naveličal se je njegovega vonja
in ga zapustil.

Sonce ti sije na golo kožo,
Ustvarja toploto, greje še rožo,
Ki v tvojih laseh je, bohoti se polna,
Le sadež je tebe, je hčerka popolna...

Srečo uživaš in veš da ni konec
Še sonca, ki jutri bo spet kakor zvonec.
Zazibal iz spanca te nežno bo spet,
Razprl srce ti, kot jutranji cvet...

Hvala ti
Moj ljubi
Za oblake bele…… ki nosijo mi vonj pomladne zarje

Hvala ti
Moj ljubi
Za šepet dežja…… ki ponese nežno me v poletne sanje

Hvala ti
Moj ljubi
Za roso hladno…… ki ovije bol jesenskega spomina

Sprašujem se,
kje si, najdražja, ljubljena,
sprašujem se,
kaj delaš, kaj misliš, kaj počneš?
Sprašujem se,
če misliš sploh še name kaj?
Sprašujem se,
če kdaj v polno luno se ozreš,
in spomniš najinih trenutkov se nazaj?

Posijaj sonce,
da mi bo toplo,
zapihaj veter prav rahlo,
prileti ptica s svojimi krili,
naj slišim tvoj glasek mili.

Počasi stopam po zelenici,
čudim se prelepi cvetlici,
ko v ozadju zašumi,
potoček prav biserni.

Vsakič ko sem zamorjena,
in ko se mi prihodnost življenja,
zdi zamegljena,
se mi prikaže angel črn,
nesoč mošnjo zrn.

zakaj se cmerim me vpraša,
zakaj me na negativ zanaša.
Pove mi, da vsak še komaj me prenaša.
In da dokaz prinesel je,
ki razložil bo vse.

Rdeče blago sem v tvojih rokah,
s škarjami ostrimi režeš
nov videz, nov um, novo mišljenje
vse to ti krojiš
kot da sem nevredna..
ti ustvarjaš iz mene le to kar želiš.

Kako do popolnosti sem predana,
kako je želja po tebi brezmejna..
o bog.. kako me boli
ko vidim da me ne gledaš
upiraš le v svoje želje oči,
želiš le popolno obleko
zame mar ti ni.

Božansko je ko prepleteva dlani,
ko toplina tvoje roke se v mojo naseli
ko počasi zarežem z britvico
tvoj trzljaj in kri..
ki jo počasi pijem in gledam te v oči,
kako prelep je tvoj obraz..
odmik bolečine ko strast prevzema te..
vse kar obstaja poleg naju,
le megleno vidiš še.
Izsrkala te bom do biti
položila ranjeno ti roko bom na svoje prsi,
zaobjela se v tvoj temačen bom pogled
in ti v mojem svetlem zbudil se boš v svet.
Kot črno beli film, dobila bova eden drugega si v spomin

Na belih raztrganinah neba- tema,
počasi jasnost trga sivino..
brez besed ti in jaz strmiva tja
tišina zavita v toplino najinih src
govori več kot tisoč besed,
trenutek je najin, ni več prikrivanja.

Le midva, brez nemirnega srca,
spojilo je najini duši,
spokojnost skozi naju je šla,
prišel je trenutek resnice
brez laži, brez ponosa
le ljubezen, ki jo v sebi nosiva.

V zvonu je odbilo polnoč,
ogrnem črn plašč in proti skalam grem,
razburkano je morje črno, razjarjeno
jezno je kot jaz, da svet je preklet,
da v njemu ni več čar živet.

Veter razpre mi krila črna
zdaj vem da čas je, da grem
v nevidno, v spomine, v globine,
za zidove vidnega očem,
da prepustim se morju, se izgubim v njem