Vsakič ko sem zamorjena,
in ko se mi prihodnost življenja,
zdi zamegljena,
se mi prikaže angel črn,
nesoč mošnjo zrn.

zakaj se cmerim me vpraša,
zakaj me na negativ zanaša.
Pove mi, da vsak še komaj me prenaša.
In da dokaz prinesel je,
ki razložil bo vse.

Pred menoj iztegne roko belo,
roko mrtvo, kot da v njej ne bi nikoli nič živelo,
nikdar toplo, nikdar v nji ni vrelo.
V roki pest zrn belih drži,
vsako zrno življenje predstavlja, ki na zemlji živi.

V mojo roko jih poda,
zdaj uho moje hlad zazna.
''vsako zrno 1 človeka predstavlja,
ki sedajle bolj trpi,
kakor ti v letu dni''

To mi angel govori,
da ne trpijo ravno vsi,
a tisti, ki PA veliko bolj, kot meni se zdi.
Četudi niso krivi sami,
in se med seboj imajo radi.

Koliko jih od lakote umre,
zaradi nasilja doma vase se zapre,
zaradi vojne smeh in sreča zamre.
Očitno se tea ne zavedam,
iz mnenja na mnenje presedam.

''življenja so si zelo različna,
zatorej ne bodi tako sebična,
do sebe in drugih bodi pravična,
nisi edina, ki si lepše živeti želi.''

Tako mi angel govori,
me z besedami miri,
ko z plavmi očmi v moje strmi.
S krili skrb mi izpihuje,
ko od mene zoped se ločuje.

Me iz dneva v dan uči,
za ni razloga za skrbi,
glede na to, kar drugim se godi,
le srečna sem lahko,
da živim TAKO.