V zvonu je odbilo polnoč,
ogrnem črn plašč in proti skalam grem,
razburkano je morje črno, razjarjeno
jezno je kot jaz, da svet je preklet,
da v njemu ni več čar živet.

Veter razpre mi krila črna
zdaj vem da čas je, da grem
v nevidno, v spomine, v globine,
za zidove vidnega očem,
da prepustim se morju, se izgubim v njem

Voda ledeni mi noge, hlad se širi čez telo
vsak korak je težji, solzno je oko..
strah me je, bojim se in sem najmočnejša
um upira se telesu, a korak vsak bližje je
ni več misli, bolečina v mir rojeva se..