Solza gre,
ne morem je zadržati.
Najlepši nasmehi zblede,
nočem se še predati.
Metulj je že odletel iz cveta,
ki ga je oprašil.
Naveličal se je njegovega vonja
in ga zapustil.
Zima ki naj bi se poslovila,
se je komaj prav začela.
Ura je devet odbila,
ne verjamem da bom še uspela..
Metulja uloviti,
ki si ga tako želim.
Zimo razpoditi,
da se pomladi prepustim.
Ta metulj si ti,
ki si sprožil solzo mi.
Moja igrača, najbolj prikupna,
smeh moj in hrepenenje, in ljubezen brezupna.
Ti, ki odletiš in se vrneš spet,
ki si vsak dan polepšal moj svet.
Ne glej na to kar je bilo,
žal mi je za to zelo.
Nisem želela,
vse kar je bilo,
in kar sem samo hotela,
je, da rada sem te imela.
|
Rada bi te imela
Prispeval/a: Weirdness dne torek, 20. marec 2007 @ 13:20 CET
Metulj je že odletel iz cveta,
ki ga je oprašil.
Naveličal se je njegovega vonja
in ga zapustil.
Zdaj leta drugje,
Morda po drugih cvetovih,
Ni važno kje,
Lahko po drugih svetovih.
In vonja zdaj druge vonjave
In leta morda v višine,
A vendar bo sredi planjave
Pogrešal vonj tvoje intime.
Ni še konec zgodbe tvoje, Ljubezen neuslišana tudi ne bo za vedno...
Pozdravček upanja, Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...