Nekje zadaj ždi
in čaka pripravljena,
da plane kadarkoli
v kri, v kosti,
v misli zamegljene,
groza črna.

Kri zavre,
možgane stiska,
skozi mrzle prste,
s kremplji kamnitimi,
cefra resničnost,
brez glasu kriči,
da rojstvo je
uvod pred smrtjo,
agonija trenutka,
nepomembni nič.

Ljubezen vrže
jo v kot,
da čaka,
besna kremplje brusi,
srd nabira, nori.

Nekoč ljubezen
sestro bo dobila,
z njo se v eno zlila,
grozo poteptala,
blaženost prebudila.