Lahko bi rekli: »Ogledalo z več odsevi.« Pesnica Nuška Golobič - Jevtič, rojena 26.04.1975 v Celju, se je na Pozitivkah prikazala kot nov komet, padel z višine zenita. Vžgala se je iskra, nastal je blisk in ognjeni vulkan Erosa na nastajajočem otoku sredi širnega morja preceja ognjene zublje skozi se.

Plamen je zgneten iz želje in hrepenenja prebiti se skozi protislovja nezavednega, bloditi po neodkritem in neizrečenem skozi labirinte in zagonetke doživljanja ženskosti. Plamti skozi rožnato plazmo besed. Nuškina poezija je sinteza trenutka in večnosti. Odlikuje jo izpiljen jezikovni izraz, zgoščenost ter jasnost misli in občutij. Je glas z ritmično uglašenostjo in občutkom za dovršenost.

če bi vedela zagotovo
da v tvojih očeh je odgovor
bi vedela za odgovor

a vse bolj se mi zdi
da tudi njo
gledaš tako

kdo ve
kje je tvoje srce

V srce sem zarisovala
barvo tropskega gozda.
Imela sem vtis,
da me je njegov pogled
udaril po roki.

Boj proti smrti drevesa
je tisto brezpogojno hotenje po življenju –
nagib, ki preveva sleherno živo stvar
s koreninami, zasidranimi v zemlji.

Svetla luč sredi noči
V mojih mislih tiho tli,
Kot kresnička sveti v temi...
...Tiha misel zrasla s trni.

Pluje v burnem oceanu,
Vneto ziblje se v pristanu,
Kakor riba je na planu...
...Tiha misel v elanu.

Vtika tenkočutno nitko
kot navdih skozi šivankino uho.
Boža tanko svilo čez bradavice,
ko se razpira lotosov cvet.
Breme semena je momljaje izustil
z globokim vzdihom v nevidni poganjek
in ugasnil svoj neukrotljivi ogenj.

Nitkanje vzdihov, nabiranje biserov
v nežnostih na ogrlico okrog vratu.
Tipalnice z rožnatimi krilci
plahutajo majhen haiku pod kožo.
Med cvetnim prahom tiplje
rdečo višnjo v belem cvetu ptica.

Razbita steklenica,
prazne sanje v njej.
Ne zmorejo uiti,
ujete so brez mej.

Zasanjan moj obraz,
opazuje jih ves čas.
Ki sem jih vanj zaprla,
kakor svojih pesmi glas.

Ujeta v svobodi,
zaprta na prostost..
Brez Sonca sem že nekaj dni,
Dež nosi mi modrost...

Tuj predirni glas je pustil
v meni boleče posledice.
Bil je v nasprotju z mojim trenutkom.
Zapičil se mi je kot trn v srce.
Odmeva in se postavlja kot mejnik
na moje razvojne poti.
Pritiska me odznotraj in izrinja.
Zaganja se vame in preusmerja ideje.
Postavlja mi zasede in zapoveduje.
Jaz se ne uklonim njegovim zakonom
fonetične razglašenosti in ostrim tonom.

Sem že bil med zvezdami,
Videl njih sijaj in prišel nazaj.
Sem že srkal mesečine sladki sok,
Ko slišal svojega srca sem jok.

Položil glavo sem na tvoja prsa,
Pil ljubezen tvojega srca,
Našel v njej sem tisto srečo,
Ki umirila je misli, napolnila duha.

Naj bom tvoja ljubljena tišina
skozi misli nad teboj naj bdim
občuti in vidiš lahko zaprtih oči
kako milo se ljubim ko po tebi zdrsim.

Globoko v tvojem pogledu je smeh
čeprav se vidi kot da večno sneži,
vse je le nežnost skrita v oklepu skrbi.

Pa naj te pobožam ljubko kot znam,
toplota naj led počasi v solze stopi…
Potlej ljubečih oči se v moje zazri
naj ustnice pijejo izvire tvojih strasti
dotakni se jih, dopusti, da se zgodi

tisto neizrekljivo
tisto nevidno
tisto zapredeno
tisto pojedeno
tisto zakuhano
tisto zavito
tisto popito
tisto skrito
tisto nametano
tisto razmetano

in tristo kosmatih

Prosim vas,
demoni
pojdite.

Prepustite meni,
mojo usodo
pozabite.

Naučil sem se
trpeti,
ne skrbite.

Zdaj praviš mi,
da greš,
ostati več
ne smeš,
vendar še enkrat,
vabiš me
v svoj objem.

Ti pravim
pojdi,
zdaj nežnost je odveč,
vzemi svojo zobno ščetko,
odnesi svojo auro
in prosim te
ne vračaj se.

Potapljam se v bistvo temne noči,
Zazrem se v nevidne njene oči,
Tavam in iščem, blodim, še hodim
Po poti, kjer sreča nikdar ne spi...

Le kdaj se zavem resničnosti te,
Usoda igra to igro molče,
Da samega sebe močno sodim
Po drugih, ostalih, ki "le" žive...

Teče sluz iz raztrganega ponosa,
kaplja kri
iz nočne pasti,
idila porušena,
volja je skrušena.

Goba strupena,
sreča preluknjana,
čast pretepena.

Sadistične okoliščine
v zamegljeni
predirni nervozi
ob vzporedni blaznosti
med sanjami
skritimi
nad podzavestnimi željami
pred starimi spoznanji
rojenega strahu,
ki boli
v presledkih,
ko nesmisel
iz prepirljivosti
čepi nalašč
pred možnostjo
iskanja
še slabših
tako imenovanih
pozitivnih emocionalnih
vibracij
s katerih mimogrede
tudi največji pritisk
pomete
najmanj nepomembne
aktivne elemente
nevzdržnega sozvočja
predelanega
iz pridelanega
niča.

Prosim te bog,
vzemi to bolečino,
vzemi to telo,
nočem več živeti tako.

Na samem robu,
na koncu poti,
naenkrat pokažeš se mi ti,
novo upanje v meni se rodi.

Rojstvo je kompas prvin,
ki nosi v sebi svojo usodo.
Val, ki diha v gnezdu luči.
Ko sunek zadene košček tišine,
se sonce skotali med odeje.
Oluščeno zlate malte
napolni piščal s trobentico,
odene jo z oblačilom
za svoj dnevni sprehod.

3.1.1989 - 7.6.2007
Počivam v miru spokojnem.
Ležim tam, na pobočju osojnem.
Pod staro lipo je moj dom sedaj,
daj prižgi mi svečko vsaj.

Da pozimi toplo mi bo,
zakrij mojo zibel z zemljo.
Spomladi prinesi mi pisanih cvetlic,
da moj vrt bo poln lepih gredic.

Ko se me dotakneš, boli, ker se ne zdim vredna tvojega dotika.

Ko me pogledaš, se topim v tvoji lepoti.

Ko se mi nasmehneš, sem vesela, da sem zraven.

Ko me poljubiš, odtavam v drug svet.

Ko prodreš vame, si želim te še bolj.

A ko se me dotakneš z besedami v globino moje duše, takrat vem, da te ljubim.

Polje trave, dihi dotikov.
Čez bok mi valovi,
ljubi me boža z velom srca.
Sape zibljejo pot,
ki me jemlje v sanje.
Roža upira pogled v krilo rož.
Luči jim posodijo vonj.
Neizgovorljivo v neubesedeni
govorici trav, ki vstopajo v cvet,
v nihajoče speve miru.

Modrost je svetlobna govorica.
Rumenilo brez velikih besed,
ki pomenijo skrita vstopanja,
dihanja odznotraj,
ki znajo tkati širino gladine.
Sprejeti nevideni val,
nemirne oči obzorja,
zasončen izraz presenečenja
in v premeru kamna spoznati bilko
s poganjkom v božje oko.

Zven tipke pianina
pomaga rasti stržen,
goreti plameneči stenj
v skipku duše, ki ga sprejemaš vase –
črnilo božjega sadeža skozi ride rasti.
Skozi morje naključij vstopaš v glasove,
obšite s sipinami zelenih sanj
in brstjem besed.

To noč,
bom umrla.
odšla bom proč,
in se nazaj ozrla.

Ta dan,
si pokazal mi,
da moram stran..
ostala je solza, krvi.

To noč, ne bom spala,
vem.
In Luna ne bo sijala,
grem.

Igraj srce,
igraj to melodijo,
melodijo sreče in ljubezni,
naj občutim zdaj vse to,
kar vidi moje oko.

Rdeča barva z rumeno se zlije,
nebo z njo se prekrije,
tvoja barvna odeja,
moj pogled vabi,
ob katerem dušo mi omami.

Od lepote zastane ti dih,
zarosi se oko,
prijeten občutek spreleti telo,
duša v hipu se umiri,
magiji večera se prepusti.