Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Nuske_Golobic_Erosa

Poezija Nuške Golobič - Speculum_Erosa sreda, 20. junij 2007 @ 00:02 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Lahko bi rekli: »Ogledalo z več odsevi.« Pesnica Nuška Golobič - Jevtič, rojena 26.04.1975 v Celju, se je na Pozitivkah prikazala kot nov komet, padel z višine zenita. Vžgala se je iskra, nastal je blisk in ognjeni vulkan Erosa na nastajajočem otoku sredi širnega morja preceja ognjene zublje skozi se. Plamen je zgneten iz želje in hrepenenja prebiti se skozi protislovja nezavednega, bloditi po neodkritem in neizrečenem skozi labirinte in zagonetke doživljanja ženskosti. Plamti skozi rožnato plazmo besed. Nuškina poezija je sinteza trenutka in večnosti. Odlikuje jo izpiljen jezikovni izraz, zgoščenost ter jasnost misli in občutij. Je glas z ritmično uglašenostjo in občutkom za dovršenost. Piše z osupljivo veščino in vliva zaupanje bralca v demiurško moč svojih besed, ki so en sam spev, ena sama izpoved ljubezni. Glas oblači v svetlobo besed, je nezastrta erupcija Erosa, sublimacija vsega živega, ki teži samo k izkazovanju in sprejemanju ljubezni. Verzi so kot odčarana prostornina duše, napolnjena z vznemirljivo večplastnostjo občutij in višjo obliko skrivnosti, ki jo razodeva srce. Pesnica je mamica dveh nadebudnežev in poleg službe končuje študij na Fakulteti za upravo in pripravlja diplomo. Je zaposlena v Lisci na odgovornih delih v komerciali. Je delovna in vsestransko aktivna. V tem prenapolnjenem vrvežu vsakodnevnih družinskih, študijskih in službenih opravil pa najde tudi trenutke povsem zase in takrat napiše kakšno misel, ki se zlije v pesem. Nikoli pa na pozabi na prijatelje, da jim ne bi namenjala prijazno besedo in ljubeznivo misel. Preseneti in očara te, ko si najmanj čakaš. Sama o sebi pravi, da je lahko sonce, v naslednjem trenutku dež, takšni so tudi njeni občutki. O sebi meni, da je včasih preveč sanjava, včasih preveč realna. Čeprav jo ljudje vedno ne razumejo, ji vseeno stojijo ob strani in jo imajo radi, saj s svojo toplino in dobrohotnostjo očara. Kot pomladno cvetje se sonči na gredici ljubezni v vseh letnih časih. Eksistira med vrsticami svoje erotične poezije kot dobri angel, ki se mu rojevajo in rastejo perutnice, ki pomagajo bralcu pri vzletu iz sivega vsakdana. Srečati se z verzi Nuške Golobič je presenetljivo lepa priložnost branja, dogodivščina vstopiti v hermetični svet erotične poezije, ki odpira hkrati vrata radosti in nežnim dotikom besed, dotikom kristaliziranih snežink, ki padajo v prekipevajočo čutnost ljubezenskega napoja: /Iz belega pajčolana spletla bom čistost, /ki jo rabiš, da boš doumel, /da sem svetnica v preobleki hudiča, /da svet me je preklel. /Najverjetneje je v zadnjem stavku izražena bolečina izgube treh ljubljenih oseb v enem letu, ki jo razumemo kot pesniško metaforo, neposredno izraženo tesnobo za usodo, ki pa sproži nova iskanja rešitev, vedno in samo v ljubezni, ki jo kot najmočnejša sila žene naprej. Medena rosa stori njeno telo žensko voljno in umirjeno, sledi spolnitev obljube: /Pretopila bom hladnost v medeno reko, zavila po strugi tvojega ponosa, /pospremila te, ko bo rosa padla ti v dlani, /tvoja moram biti, tako se mi zdi/. Sledi omama. Duša je očiščena strasti in vstopa v svet večne lepote. Odsev duše je uprt vanj in po labirintih se ljubezen pretaka skozi telo in ga preplavi ter se vtira v vse pore, raziskuje in kaložira ljubljeno osebo, simbolično in igrivo izpeljuje metafore v globinske plasti občutenj spodnjega in zgornjega reda, brez pregrad in laži. Vse je samo ljubezen, ko pravi: /Počasi slačila bom to obleko, padla bo na tla, /privila srce svoje tvojemu, da občutil boš utrip želja, /le dotik vročine, čutnost strastne bolečine, šepet strasti, /pokazala ti bom žensko, ki globoko ljubi in se ne boji./ Sledijo občutenja predanosti in zvestobe: /Poglej me s tistim žarom v očeh/preden greš objemi me z vso nežnostjo, /potem odidi stran, /ne želim da se ozreš, /saj obstala bom kot vkopana /s spomini daleč od sveta, /tebi bom predana./ Ljubezen potrebuje most, ki združuje pota zaljubljencev: /Vzemi me v objem, da ujameš nežnost, ki jo iščeš, začuti bitje mojega nemirnega srca, /srca ki edina pot je moja, /pot, ki se dotika zemlje /in je obenem rob neba/. V pesmi »Izbrisane sanje« je zaslediti tudi stanje duše, ko je pesnica »dež«. Kot neke sanje, davno že nazaj izsanjane, prikrade se mi v spomin trenutek najin. Zaprte so oči, spomini plovejo in se ustavijo. Leta so pretekla kot trenutki in trenutki leta so odkar te ni, saj so dnevi še enaki dnevom, le nasmehov polnih sreče nič več ni. Izbriše čas vsebine vidne, skozi žalost in izgubo razum ti spremeni. A ne vzame ti občutkov znanih, v njih lahko se vrneš, vsakič ko zapreš oči. In spet postane pesnica svetla in zasije kod »sonce« ženska v njej, obdarjena z milostjo modrosti. Je opazovalka s tisoč in enim obrazom. Ženska ima v sebi tisoč in en obraz in težko je reči, da ti kot moški lahko vse spoznaš. V najbolj prešernem smehu se že rojeva solza v očeh, za najbolj otožnim pogledom zaslutiš nasmeh. Mogoče misliš, da te ocenjuje a le zamišljena je, lahko misliš, da te zapeljuje, a samo opazuje te.. Kot moški si res lahko misliš čisto vse, kajti ti le gledaš a kako boš vedel, če občutiš ne. Draga Nuška, zelo lepo je bilo uživati in sanjati Eros ob tvojih izvirnih in sugestivnih verzih, ki jih ni mogoče do kraja razložiti. Le občutiš jih lahko. Ti tvorijo tvoj hermetični zaprti srčni prostor, v katerega je nepovabljenemu gostu težko vstopiti. Jaz sem si to dovolila, ker si mi draga oseba. Komentarji (27) www.pozitivke.net