Žalost spet je obisku,
solze že objemajo oči,
nemočne so roke,
srce poka po šivih,
stare rane odpirajo se,
ni ga krojača,
ki te rane lahko zakrpa,
ni fenomena,
ki tako razcefrano,
ranjeno srce,
nazaj sestavi,
ni zdravnika,
da to slabotno srce pozdravi,
samo usoda,
krotilka žalosti je.
Žalost spet je obisku,
